Bo Saudova Arabija končala vojno v Jemnu?

Napisal: Armin Sijamić

Po poročilih savdskih in številnih svetovnih medijev je delegacija jemenski Huti prispela v Savdsko Arabijo na pogovore o vzpostavitvi trajnega miru. Trenutno premirje in izboljšani odnosi z Iranom so priložnost, ki je Rijad ne želi zamuditi. Vojna veliko stane, Huti niso poraženi, vizija nove Savdske Arabije, kot si jo predstavlja prestolonaslednik Mohamed bin Salman, pa ne potrebuje vojne proti najrevnejši državi arabskega sveta.

Viri, blizu oblasti v Rijadu, so potrdili, da je delegacija Huti prispela v Savdsko Arabijo in da bodo potekali pogovori o končanju vojne. Prihod Huti v Savdsko Arabijo so pozdravile Združene države Amerike in se obenem zahvalile Omanu za posredniško vlogo.

Torej, pogajanja potekajo, posrednik je Oman (kot že velikokrat doslej v različnih bližnjevzhodnih konfliktih), Rijad in Teheran pa še enkrat kažeta, da želita izboljšati odnose. Zadnji prihod delegacije Huti, ki svoj gibanje imenujejo Ansar Alah, v Savdsko Arabijo je bil leta 2014, kar kaže, kako pomemben je nov obisk.

Aprila so delegacije iz Omana in Savdske Arabije obiskale Sano, kjer so se pogajale s Huti. Obisk je potekal vzporedno z ohlajanjem odnosov med Rijadom in Teheranom, kar je bil signal, da bi premirje, ki velja v Jemnu od oktobra, čeprav je bilo uradno omejeno na šest mesecev, lahko preraslo v mir. Poleg tega so se pogajali tudi v Ženevi pod posredništvom Združenih narodov in takrat so bili dogovorjeni zamenjave ujetnikov.

Pred skoraj desetletjem se je začela jemenska vojna, ki je v nekem trenutku na terenu imela več vojsk in na desetine držav, ki podpirajo eno od strani. V večini svetovnih medijev je bila jemenska vojna poenostavljeno predstavljena kot spopad šiitov, podprtih s strani Irana, in centralne oblasti, ki jo je podpirala Savdska Arabija z aktivnim bojevanjem proti Huti.

Vendar pa so stvari veliko bolj zapletene od postavitve, da so se Huti le borili proti centralni oblasti in jo na koncu strmoglavili ter zavzeli glavno mesto Sano. V Jemnu delujeta ISIL in Al Kaida, proti katerima Združene države Amerike napadajo iz zraka, Združeni arabski emirati pa so imeli favorite, ki so se borili proti Huti, vendar ne za opcijo, ki jo je podpiral Rijad in njegovi zavezniki. Nato so deli vojske, suniti, dali podporo Huti, na terenu pa so se pojavili tudi plačanci iz različnih držav, s katerimi so se večinoma bojevali proti Huti.

Vojna, ki je Rijad ni mogel dobiti

Med vojno so se pojavile informacije, da Washington nagovarja Rijad, naj konča vojno v Jemnu, saj tam ne more zmagati. Ameriške ocene so bile pravilne, njihova poravnava s talibani v Afganistanu pa govori, da niti največja svetovna sila ne more zmagati v tovrstnih vojnah. Savdska vojska nima izkušenj v vojskovanju, Huti pa so se izkazali kot dobri bojevniki, ki so verjetno ob pomoči Irana izdelovali drone in modificirali balistične rakete Scud ter z njimi obstreljevali Savdsko Arabijo, vključno z vojaškimi bazami, glavno mesto, letališči in naftnimi postrojenji.

Poleg tega je za Rijad sramotno, da vodi vojno proti državi, kjer milijoni ljudi umirajo od lakote. Po ocenah okoli 16 milijonov ljudi v Jemnu trpi lakoto in se sooča s podhranjenostjo, od tega 2,3 milijona otrok. V vojni je bilo ubitih okoli 370 tisoč ljudi.

Ugledu Rijada gre v prid tudi to, da niso mogli premagati Huti, čeprav imajo dostop do najsodobnejšega orožja in finančnih sredstev. Skoraj desetletna vojna je strani na terenu postavila v pat pozicijo, kjer Huti ne morejo poraziti nasprotnikov, prav tako pa nasprotniki niso sposobni, da bi jih pregnali na sever države, kjer imajo najmočnejša oporišča.

Bin Salman in Iran

Čeprav je Mohamed bin Salman, ali MBS, kot ga imenuje del medijev, prestolonaslednik in še ni kralj, je njegov prihod na čelo države pokazal prelomnico za Savdsko Arabijo. Princ že leta poskuša reformirati Savdsko Arabijo in mu je za zdaj precej uspešno.

Poleg tega, da je pokazal neodvisnejši odnos do Washingtona in izvaja reforme v Savdski Arabiji, je MBS spremenil tudi zunanjo politiko. Dogovor o normalizaciji odnosov z Iranom, s posredovanjem Kitajske, kaže, da mladi voditelj daje prednost sodelovanju in je pripravljen pogajati se z vsemi, če bo to prineslo koristi državi, ki jo vodi.

Konec vojne v Jemnu bi zagotovo prinesel številne koristi Savdski Arabiji, ne glede na nekatere kritike, da to državo predaja v naročje Irana. Preprosto, to ni res, ker Huti z mirom na terenu ne dobijo nič več, kot so imeli. Zmagovalci bi lahko bili prosavdske sile, ki bi se lahko v perspektivi vrnile v glavno mesto, ki ga nadzorujejo proiranske sile.

Dejstvo, da Iran nadzoruje še eno arabsko glavno mesto (predhodno je imel nadzor nad tremi – Bejrutom, Damaskom in Bagdadom), je močno odmevalo v Savdski Arabiji in drugih arabskih državah. Z sporazumom s Huti bi si lahko MBS povrnil del vpliva v Sani, kasneje pa ta vpliv povečal. To je jasno tudi Iranu in z vojno izčrpanim Huti, ki nujno potrebujejo mir.

Pogoji sporazuma in priložnost za mir

Poleg tega bi po virih, ki so seznanjeni s pogajanji med Huti in Rijadom, morebitni sporazum privedel do odprtja mednarodnega letališča v Sani, nato pa morskih pristanišč, ki jih nadzorujejo Huti in so ključna za dostavo humanitarne in druge pomoči, izplačila plač državnim uslužbencem, pomoč pri obnovi uničene države ter prihodke od prodaje nafte in plina.

Na koncu se pogajajo o tem, da bi državo zapustile vse oborožene formacije. Spomnimo, da imajo ZAE, kot regionalni rival Rijada, svoje sile na terenu in se borijo proti Huti. To še posebej veseli Rijad, poleg domnevnih iranskih inštruktorjev, bi državo morali zapustiti tudi pripadniki terorističnih skupin (Al Kaida in ISIL), ki so stalna grožnja katerikoli oblasti.

Kljub temu je za Rijad najpomembnejši mir in približevanje stališč z regionalnim rivalom. Njihova deljena stališča o regionalnih vprašanjih so vir stalnih kriz, ki koristijo le tistim, ki bi želeli podrediti tako Savdsko Arabijo kot Iran.

MBS-ova „Vizija 2030“ ne bo mogoča, če bodo na mejah Savdske Arabije divjale vojne in če bodo krize jemale energijo in denar Rijadu. Rekordne cene energentov so napolnile blagajno Rijada in ta denar se lahko pametneje porabi.

Odločitev Savdske Arabije in Irana za normalizacijo odnosov je bila sprejeta z optimizmom skoraj v celotni regiji in islamskem svetu, ki je utrujen od spopadov in kriz. To še posebej velja za Libanon, Sirijo, Irak in Jemen, kjer sta dve regionalni sili na nasprotnih straneh. Vrnitev Sirije v Arabsko ligo je zasluga MBS-a in dejanje dobre volje do izoliranega iranskega zaveznika, kar je dokaz, da Rijad želi dogovor.

Ne gre se zanašati, da bosta Rijad in Teheran uspela rešiti vse regionalne krize, vendar je tudi odsotnost vojne boljša od neskončnega uničevanja. Demografski potencial obeh regionalnih sil je ogromen in ga je treba izkoristiti. Preko šestdeset odstotkov prebivalstva v obeh državah je mlajših od 30 let. MBS, ki je v poznih tridesetih letih, morda bolje razume na desetine milijonov mladih ljudi, ki si želijo drugačen Bližnji vzhod. Razrušenemu Jemnu pa mir nujno potreben.