Rdeči Goebbels v PR ekipi premierja FBiH – iz poraza ustvarja uspeh: Nikšić s srbskim smodnikom za Čovićev interes požiga Igman!

Piše: Rasim Belko

Malo je česa uspelo aktualnemu vodji zunanje politike BiH in predsedniku Stranke ljudstva in pravičnosti Elmedinu Konakoviću med mandatom, a v enem je očitno uspel. Tisto, v čemer je bil uspešen, ni ne diplomacija ne reševanje problemov, temveč manipulacija dojemanja. Uspešno je prepričal partnerje iz SDP in NS, da je marketing, spinanje in predstavljanje »uspehov« pomembnejše od dejanskih rezultatov. In to mu gre dobro od rok – v svetu politike je vse to mogoče, medtem ko se dejstva ignorirajo.

Po tej matrici je včeraj ravnala PR ekipa Nermina Nikšića. Javnosti Bosne in Hercegovine je bila predstavljena zgodba, kako naj bi premier FBiH osebno pogajal z Aleksandrom Vučićem in zagotovil nadaljevanje dobave smodnika za začasno ustavljeni Igman iz Konjica. Vendar dejstva kažejo nekaj povsem drugega. Niti Nikšić ni diplomatski mag, niti se ni o ničemer dogovoril. Viri agencije Patria iz Igmana so že prejšnji teden potrdili, da se nadaljevanje dobave pričakuje po seji Vlade Srbije 9. septembra – torej je vse odločila beograjska vlada, ne pa premier FBiH. Kajti, ta ista Vlada Srbije je junija sprejela odločitev o embargu na izvoz vojaške opreme in orožja.

In eto ga – Nikšić ve za to informacijo in se odloči, da jo izkoristi za lastno poveličevanje. Po vzoru partnerja Konakovića se hvali z nečim, kar ni njegov uspeh. Danes mu pri tem pomaga uprava Igmana, ki je popolnoma pod nadzorom SDP, in mu zahvaljuje, ker naj bi »odpravil embargo«. Resnica ni pomembna v režimski propagandi, dejstva pa neusmiljeno kažejo drugačno sliko. Igman je samo na borzi izgubil okoli 15 milijonov KM, vrednost delnic je padla s 195 na 169 KM.

Nikšić in njegovo vodstvo nista pojasnila, kako bo nadomestena ta resna izguba strateško pomembnega podjetja. Prav tako javnosti nista pojasnila, kakšne so dejanske izgube, nastale med ustavitvijo dela Igmana, gre pa za podjetje, ki ima pogodbe s strogo določenimi roki in bančnimi garancijami, ki se aktivirajo v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Kaj bo, če naročniki sprožijo tožbe? O tem molčita tako premier kot uprava Igmana.

Še bolj absurdno je, da se proizvodnja smodnika, ki stoletja ni noben skrivni recept, ponovno postavlja pod vprašaj. Država s toliko podjetji namensko industrije ni zagotovila alternativne oskrbe, proizvodnja pa je ostala paralizirana. Dotaknili so se iz Vlade FBiH Vitezita, vendar le po stari matrici, ko pritisk popusti, blokirajo zagon proizvodnje.

Vprašanje je, kako to, da od junijske odločitve Beograda do izginotja zalog Vlada FBiH in Igman nista našla alternative. V širši regiji obstaja več možnosti za nabavo smodnika, celo ob povečanem povpraševanju v Evropi. Vprašanje je tudi, zakaj prej, glede na globalne spopade in potrebe namensko industrije, niso bile raziskane vse možnosti proizvodnje – ne samo Vitezit, ampak tudi drugih tovarn.

Naj spomnimo, Igman je deloval v vojni in takrat ni uporabljal srbskega smodnika. Nesprejemljivo in drzno je, da se premier FBiH hvali z »uspehom«, ki prihaja po ustavitvi proizvodnje in ki še vedno ni dolgoročen. Glede na ambicije Srbije in projekt »srbskega sveta«, kdo jamči, da Beograd kmalu ne bo ponovno ustavil dobave smodnika? Igman medtem ni ustavil izvoza tulcev za srbsko industrijo, zato bi morala vlada in uprava Igmana pojasniti, zakaj nista ukrepali z vzajemnimi ukrepi.

Tisto, kar se že dolgo govori o Igmanu, meče novo luč na to krizo, ni nemogoče, da je bila celo zavestno proizvedena. HDZ in Dragan Čović sta si zaželela Igman, želeč nadzor nad delom ali celotnim podjetjem. Nikšić je dobil nalogo, da del proizvodnje prenese v Mostar in ni uspel. Začetek težav? Domnevno so bili določeni delničarji Igmana prisiljeni prodati svoje deleže. Hrvaška politika jasno cilja na namensko industrijo Federacije, in to ne samo zaradi dobička, ampak tudi zaradi strateške pomembnosti v primeru spopada.

Vprašanje ostaja, ali Nikšić, njegov resorjni minister Vedran Lakić in poslušne garniture v upravah namensko industrije ne vedo, kaj delajo, ali pa zavestno vodijo podjetja v propad, da bi postala lahek plen »investitorjev«, ki že dolgo ciljajo na ta podjetja. Danes je to Igman, prej »Pretis«, druga pa so prav tako na radarjih.

Nikšiću bi bilo pametneje, da se strezni, namesto da s propagandnim marketingom politične in ekonomske poraze predstavlja kot uspehe. Pod njegovim vladanjem je Igman prvič stal. In to je poraz, tako za vlado in celotno Federacijo, kot tudi za SDP-jevo upravo Igmana. Ne glede na to, kako močno bodo s Konakovićevo propagandno matrico propagirali uspeh.

Propaganda je močna, a resničnost je neusmiljena. In resnica o Igmanu, izgubah in neodgovornem vodenju namensko industrije nas bo šele dohitela skozi posledice, ki sledijo.

Veliko slabega je storila Schmidtova vsiljena Vlada Federacije, rušenje namensko industrije je eden zadnjih korakov, ki državo Bosno in Hercegovino potiska v leto 1992, ko smo na tanke morali s primitivno zbitimi molotovkami.

Je to za pohvale, Nikšić? Morda se je kakšen Goebbels zaposlil s partijsko izkaznico v PR ekipo Vlade FBiH, ampak če je že od takih, je preveč!