ČRNOGORCI MANJINA V LASTNI DRŽAVI Črna Gora - srbska Belorusija

Piše: Damir Rastoder/Politicki.ba

---

Kot smo predvideli v prejšnjih besedilih - le čudo bi se moralo zgoditi, da bi Milo Đukanović zmagal na predsedniških volitvah.

Čudo se ni zgodilo, zgodil pa se je resen tektonski premik, ne le v Črni Gori, ampak v celotni regiji. 

Vedeli smo, da je Črna Gora globoko razdeljeno društvo, a malo kdo je pričakoval, da bo ta delitev v razmerju 60:40 v korist prosrbskih strank. V absolutnih številkah je Jakov Milatović dobil okoli 230.000 glasov, Đukanović pa 130.000.

Indikativno je, da je Milatović na Cetinju dobil celo 2.556 glasov (28,69%), v Rožajah 2.198 glasov (16%), v multietničnem Baru je zmagal s 54,5 %. V Podgorici je osvojil neverjetnih 68,1 odstotka, v Nikšiću 62,1, v Bijelem Polju 50,3 odstotka. 

Torej, v treh največjih mestih je zmagal in od tod ta razlika v primerjavi s protikandidatom. To pa kaže, da so se volivci bolj odločali proti Đukanoviću kot za Milatovića. 

Če bi kdo od prosrbskih kandidatov vstopil v drugi krog (Mandić ali Bečić), bi bil rezultat enak ali podoben. To niso bile klasične volitve, ampak referendumsko izjašnjanje o Đukanoviću. 

Drugič, volivci so ovrednotili povečanje plač v preteklem letu, ki je povezano z Milatovićem, ne glede na to, da je šlo za klasičen populistični ukrep brez kakršnegakoli ekonomskega razloga. Državljani so imeli več denarja v žepih, čeprav so za to lahko kupili manj živil zaradi visoke inflacije 17%. 

Poleg tega je Milatović obljubil tudi, da bo povprečna plača v Črni Gori 1.000 evrov, in seveda nikogar ne skrbi, da to ne spada v pristojnost predsednika republike. 

Še enkrat se je pokazalo, da je kombinacija nacionalizma in populizma dobitna formula za dober volilni rezultat na volitvah na Balkanu, zdaj pa tudi širše. Spomnimo, da je bil Milatović minister v Krivokapićevi vladi, ki jo je praktično sestavil metropolit Amfilohije v samostanu Ostrog. Dva dni pred drugim krogom predsedniških volitev je Mitropolija črnogorsko-primorska SPC pozvala volivce, naj glasujejo za Milatovića. Tretji razlog njegove prepričljive zmage tiči tudi v dejstvu, pa tudi trendu, da državljani iščejo nova imena v politiki, novo energijo in politično ponudbo, četudi je ta demagoška in premalo jasno artikulirana. 

Đukanović je več kot 30 let na oblasti in to je bilo pomembno orožje v rokah njegovega mladega kandidata. 

Poleg tega je bilo vidno, da je Đukanović nejevoljno vstopil v predsedniško tekmo, saj suverenisti niso imeli drugega močnega kandidata, kar je samo po sebi porazno. 

Med celotno kampanjo se je čutil pomanjkanje energije, čustev in strasti, ki so bile značilne za prejšnje volilne cikluse. 

Utrujenost materiala in prezasičenost sta bili več kot očitni. 

Glede na vse to je bil poraz pričakovan. 

Razlika 20 % glasov je več kot skrb vzbujajoča.

S tem so praktično razveljavljeni rezultati referenduma iz leta 2006. To ne pomeni, da bo črnogorska neodvisnost zdaj postavljena pod vprašaj, a da bo uradna Podgorica v prihodnje svojo politiko usklajevala z Beogradom, v to ni nobenega dvoma. Milatović bo govoril o EU, a bo Črno Goro vpeljal v Odprti Balkan. Pretirano je trditi, da bo Črna Gora Rs na morju, a veliko bolj primerno jo je primerjati s srbsko Belorusijo na Balkanu. Samostojna je, neodvisna pa ne. Že popis prebivalstva, načrtovan za jesen, bo pokazal odstotno rast Srbov in sorazmerno temu upad Črnogorcev. Suverenistični blok je na kolenih, prosrbske stranke v strahovitem vzponu. V naslednji vladi, oblikovani po volitvah junija, bodo imele z manjšinami dvotretjinsko večino.

Črnogorci bodo manjšina v lastni državi.