Črna je prihodnost družbe, ki grobarja plačuje več kot ravnatelja šole!

Piše: Rasim Belko

Mladi odhajajo, že vrsto let je to floskula, s katero nas politiki, analitiki in statistiki opozarjajo na demografsko katastrofo. Napovedi so že dolgo črne, Bosni in Hercegovini pa se obeta, da bo čez približno 30 let dežela starcev, kar de facto pomeni državo in družbo, ki nima moči za razvoj.

Politični nevedneži se v pomanjkanju kreativnih rešitev med kampanjami pogosto poslužujejo populizma in zgodbe o odhodu ter splošnemu pošiljanju mladih iz države. Ko pa pridobijo zaupanje volivcev, obrnejo ploščo v drugo smer.

Da je vse skupaj le igra z prihodnostjo te igre, ne pa resna politika, kažejo zneski, ki se iz proračuna, ki ga polnijo državljani, izdvajajo za plače.

http://nap.ba/qpost/323841/Plae-direktora-u-javnom-sektoru-u-KS-razlikuju-se-i-u-2000-KM-najvee-u-komunalnoj-privredi-najmanje-u-obrazovanju

Plače direktora u javnom sektoru u KS razlikuju se i u 2000 KM, najveće u komunalnoj privredi, najmanje u obrazovanju

Piše: A. VrabacNakon što je javno objavljena visina plaća direktora javnih preduzeća i institucija na nivou Federacije BiH, o čemu je podatke zatražila Vlada FBiH, i iz čega je vidljivo da neki direktori imaju plaće i veće od 8.000 KM, pital

Dejstvo, da so najnižje plače v izobraževanju, najbolje razkriva politike, ki jim očitno ni mar za ustvarjanje pismenih in uspešnih rodov, ki bi Bosno in Hercegovino popeljali k blaginji.

Pogosto jih boste slišali govoriti, da država in svet ostajata na mladih, vendar redko boste videli, da s konkretnimi dejanji dejansko potrjujejo to, kar govorijo. Plače ravnateljev osnovnih in srednjih šol so v povprečju okoli 1500 KM in spadajo v najnižji rang plač ravnateljev v javnem sektorju.

Osnovne in srednje šole so odskočna deska znanja in razumevanja nosilcev prihodnjih procesov v Bosni in Hercegovini, zato se nujno postavlja vprašanje, zakaj imajo ravnatelji šol, v katerih se šolajo prihodnji rodovi, tako nižje plače. Če so plače ravnateljev šol nizke, kako sploh govoriti o plačah učiteljev in profesorjev. In potem nam institucije nekompetentne in zmedene oblasti ponujajo načrte in agende za boljše izobraževanje, najmanj pa plačujejo ljudi, ki so ključ tega izobraževanja.

Ključ bi lahko bila dejstvo, da so se bh. politiki dejansko odpovedali otrokom in mladim, pa tudi njihovemu izobraževanju, ter se obrnili k starejšim, ki lahko še kakšno desetletje kakovostno služijo političnemu obstanku in bogatenju partijskih voditeljev ter njim zvestih ljudi.

Istrošene volilne mase oseb tretje življenjske dobe je treba pokopati, ko umrejo na ahiretu. Zato verjetno kantonalna oblast v Sarajevu direktorju pogrebnega podjetja Pokop daje dvakrat višjo plačo v primerjavi z ravnatelji srednjih in osnovnih šol.

Torej, tisti, ki skrbijo za otroke in njihovo izobraževanje, so daleč podcenjeni v primerjavi z osebo, ki vodi podjetje za zadnji izrek pokojnih, iztrošenih volilnih mas tretje življenjske dobe.

Ali je v tej družbi kdo, ki se resno ukvarja s svojim delom in strokovnjakom, ki razporejajo koeficiente plač, pojasni, da je izobraževanje ključ razvoja, pogrebniška dejavnost pa posvečena samemu koncu življenja?

Če je naša usoda v simboličnem razmerju plač ravnateljev šol in Pokopa, potem je naša usoda bolj črna, kot si jo predstavljamo.

Nekako prepogosto slišimo krilatico, da če nam vzamejo izobraževanje in kulturo, so nam vzeli tudi državo, vendar jo redko in na nobeni ravni oblasti ne vidimo v uporabi. Nekaj dejavnikov vpliva na takšno delovanje oblasti, ki bi v situaciji, v kakršni smo, morala skrbeti za otroke, mlade in tiste, ki jih učijo, kot za kapljico vode v puščavi.

Toda naše politike vodijo slabi učenci, osiromašenega besedišča in intelektualnega dosega, zato je njihov strah pred razvojem izobraževanja in prihodom izobraženih precej razumljiv, vendar ga je nemogoče opravičiti. V takšnem pogledu je direktor Pokopa, brez osebne primerjave, simbol grobarja prihodnosti tako države kot družbe.

Z odnosom do izobraževanja, kulture in drugih progresivnih segmentov družbe naši politiki dokazujejo, da so to, kar so, izključno zaradi zahrbtnega tranzicijskega časa, v katerem neizobraženi, a vešči lažnivci lahko lovijo v kalnem.

In dokler bo tako, napovedi za Bosno in Hercegovino kot državo in družbo kot celoto ne morejo biti nič drugega kot najčrnejša predvidevanja.

Tisti trenutek, ko bo grobar plačan izključno od članarine tistih, ki se želijo pokopati v njegovem aranžmaju, ravnatelji šol in učitelji/profesorji pa toliko, kolikor je potrebno, da bodo naši otroci izobraženi in uspešni, bomo lahko govorili o okrevanju družbe.

Do takrat bomo ugotavljali črne demografske napovedi, grobarji pa si bodo zadovoljno manejo roke!