Črna Gora skozi 365 burnih dni: Leto volilnih ciklov, političnih igric in neskončnega populizma!

Leto, ki se poslavlja, in dogajanje v Črni Gori za Patrijo analizira Nevena Kovačević

Za nami je burno leto.

Dva volilna cikla na državni ravni sta v veliki meri spremenila podobo črnogorske politične scene. Spremenile so se dominantne sile v strukturi oblasti, pa tudi vodstvo večine opozicijskih strank.

Pričevali smo hudim obtožbam, kmalu zatem pa tudi naglim spravam, številnim aferam tako na državni kot na lokalni ravni ter neštetim populističnim potezam – ključnemu sredstvu v boju za oblast.

Od vodilne države v procesu evropskih integracij je Črna Gora postala "rak rana" Evrope. Nepogrešljivi so bili tudi darovi v obliki raznolikih vplivov najbližje nam sosede na notranje procese. Po večmesečni povojni sagi je bil proces oblikovanja oblasti dokončan zadnji dan oktobra z izvolitvijo vlade pod vodstvom Milojka Spajića.
V tem besedilu bomo naredili pregled najpomembnejših političnih dogodkov, ki smo jih posamično analizirali v letu, ki se poslavlja.

Fijasko ideje o oblikovanju Lekićeve vlade, blokada evropske poti in razpis predsedniških volitev

Začetek leta je zaznamoval poskus stare-nove parlamentarne večine, da bi po sprejetih spremembah zakona o predsedniku, ki jih bo kasneje za neustavne potrdilo tudi ustavno sodišče, zakrpali luknje v svojih vrstah z oblikovanjem vlade pod vodstvom vodje DEMOS-a Miodraga Lekića.

A kmalu je tudi sam Lekić nejevoljno potrdil, da je dialog propadel. Vodje Demokratične fronte so obtoževale GP URA Dritana Abazovića in SNP, da zaradi ostanka na oblasti v obliki tehničnega mandata sabotirajo celoten proces.

Abazovićeva vlada je tako nadaljevala tehnični mandat, pet in pol mesecev po izglasovani nezaupnici. Hkrati se je kmalu po objavljenem posnetku poročanja predsednikov več občin pred Milico zavetnico, Črna Gora znašla v središču novega regionalnega škandala. Abazovićeva ministra, Marko Kovač in Aleksandar Damjanović, sta se udeležila proslave neustavnega dne Republike srbske, ploskala Vladimirju Putinu, Miloradu Dodiku, slavila secesionizem in vojne zločine. Opravičevanje z zasebnim odhodom v Banja Luko je bilo zaman. Neusmiljenega sramotenja države ni mogoče pozabiti, še manj pa opravičiti.
Nizala so se opozorila evropskih uradnikov, ki jih ni slišal le premier, zaposlen s potiskanjem Črne Gore v Open Balkan. Z izvolitvijo treh sodnikov je bil odblokiran ustavni sodnik, vendar je mesto manjkajočega, sedmega sodnika ostalo prosto.

Neuspešna pogajanja o vladi so kmalu padla v senco, z nenadno odločitvijo predsednice parlamenta Danijele Đurović, da razpiše predsedniške volitve za 19. marec. Čeprav so se pogajali o skupnih nastopih, je tridesetavgustovska večina v prvem volilnem krogu imela štiri, opozicija pa dva predstavnika. Sedmi kandidat je bil vplivnež Jovan Radulović.

Predvolilno kampanjo je zaznamovala afera dvojnega državljanstva Milojka Spajića, sedanjega premierja in prvotnega predsedniškega kandidata gibanja Evropa zdaj. Hitrost, s katero je srbsko notranje ministrstvo Državni volilni komisiji posredovalo dokumentacijo, ki je potrjevala navedbe o Spajićevem dvojnem državljanstvu, je nakazovala na njegovo čimprejšnje izključevanje iz predsedniške tekme, saj pri primeru Andrije Mandića, ki je javno priznal, da ima srbsko državljanstvo, učinkovitost ni bila niti približna.

Že takrat se je začel nazirati spopad dveh vodij PES-a, Spajića in Jakova Milatovića, potem ko se je Milatović z javno kritiko strankarskega kolega dejansko pridružil predstavnikom skoraj vseh političnih subjektov, ki so Spajića obtoževali prevare. Spajić se je nenehno zapletal v poskuse zavajanja javnosti, da bi po odločitvi DIK-a o zavrnitvi njegove kandidature, prepustil mesto Milatoviću, nesojenemu županu Podgorice.

Nepričakovan rezultat predsedniških volitev in odhod Mila Đukanovića z vrha DPS-a

V skladu s prognozami, ki so nakazovale, da bo Đukanovićev nasprotnik v drugem krogu Andrija Mandić, je tik pred volitvami sledila tudi njuna predsedniška debata. Tudi ta volilni proces ni mogel miniti brez umazane kampanje, v kateri so glavno vlogo imeli prosrbski portali.

Najbolj perfidna poteza je bilo nedvomno objavljanje posnetka pogovora Draginje Vuksanović Stanković z namenom njene diskreditacije, med volilnim molkom. Med volilnim dnem so se vrstile dezinformacije, usmerjene predvsem proti predstavnikom opozicije: tajno srečanje Đukanovića in Vuksanović Stanković, pretepanje podgoriškega župana Ivana Vukovića...

Presenetljiv volilni rezultat – namesto Mandića je bil Đukanovićev nasprotnik v drugem krogu Milatović. Po objavljenih rezultatih je kandidatka SDP-ja Draginja Vuksanović Stanković zaradi slabega volilnega rezultata sporočila, da se umika iz politike, kmalu zatem pa je odstopil tudi vodja stranke Raško Konjević. Uspeh novoformiranega PES-a je združil tridesetavgustovce, ki so volivce pozvali, naj v drugem krogu podprejo Milatovića.

Odstranitev Đukanovića je postala pomembnejša od samih volitev.

Če ne bi šlo za glasovanje za kogarkoli, ampak proti Đukanoviću, Milatović zagotovo ne bi postal šef države.
Volilna zmaga se je slavila ob srbskih zastavah in šovinističnih pesmih, medtem ko so iz najbližje sosednje države prihajala sporočila o padcu diktatorja in končnem osvobojenju Črne Gore. Na volilni dan so se kamere na mejnih prehodih nenadoma ugasnile, kar so pravdali s tehnično napako in preobremenjenostjo sistema. Vendar pa se prav teh dni izkaže, da smo imeli prav, ko smo pisali, da ne gre za napako, ampak za prikrivanje nezakonitega pripeljevanja volivcev, ki ga je organiziral režim Aleksandra Vučića. Scenarij po vzoru bitk za Budvo, Podgorico in Nikšić.

Dobro preizkušene prakse na primerih Črne Gore in RS je Vučić uporabil na zadnjih volitvah v Srbiji, pri čemer je uporabljal uveljavljene funkcionalne metode. Tezo o nezakonitem pripeljevanju volivcev v države regije je pred dnevi izrecno potrdil visoki funkcionar SNS-a Vladimir Đukanović. Po porazu na predsedniških volitvah je Milo Đukanović odstopil s položaja predsednika DPS-a, zamenjal pa ga je Danijel Živković.

Đukanović je predsedniški mandat zaključil z obiskom Berlina, Milatovićeva inauguracija pa je bila organizirana v Podgorici, namesto na Cetinju. Vzrok za spremembo kraja inauguracije je bil incident, v katerem naj bi Milatovića med konvencijo v prestolnici napadla skupina državljanov, za pripravo napada pa je bil obtožen DPS.

Črna Gora je dobila predsednika, ki je politični sin Momirja Bulatovića, relativizator genocida v Srebrenici, malignih vplivov velikosrbskih nacionalistov in protidržavnih potez njihovih domačih služabnikov.

Parlamentarne volitve in burna pogajanja o vladi

Milo Đukanović je sredi marca, sredi predsedniške kampanje, izdal ukaz o razpustitvi skupščine in takoj zatem razpisal predčasne parlamentarne volitve za 11. junij. Politični nasprotniki so trdili, da gre za nezakonito potezo, notranji minister Filip Adžić pa je podal genialen predlog – ne objavljati ukaza v uradnem listu.

Predvolilno obdobje je zaznamoval razpad DF-ja, s tem ko se je Gibanje za spremembe umaknilo iz tega zavezništva, ter sprava Dritana Abazovića in Alekse Bečića, katerih stranki sta se odločili za koalicijski aranžma. Do danes ti dve stranki nista izšli iz začaranega kroga hudih nasprotnikov in nepopustljivih zaveznikov.

Skupni nastop opozicijskih strank je tudi tokrat izostal, zato se je SDP odločila za samostojen izstop na volitve, kar jih je ob številnih napakah stalo izgube parlamentarnega statusa. Volilna kampanja je minila v znamenju populističnih obljub o zvišanju plač in pokojnin ter sedemurnega delovnika skozi program Evropa zdaj 2, pa tudi afere Do Kvon, ki sta jo sprožila tehnični premier Abazović in minister Adžić, in ki do danes ni pojasnjena.

Spajić, ki je z objavo vsebine domnevnega Do Kvonovega pisma povezan s sumljivimi posli priprtega južnokorejskega kralja kriptovalut, se tudi tokrat ni znašel, zato so precej neprepričljiva opravičila dala nov zaplet celotni aferi, ki je povzročila trajno sovražnost na liniji bivšega in sedanjega premierja ter njunih dveh strank.

Čeprav so iz PES-a trdili, da Abazović išče tožilca, ki bi aretiral Spajića, je vse ostalo pri predvolilnem marketingu. Kljub rekordno nizki udeležbi je PES pričakovano osvojil največ glasov, takoj za njimi pa se je znašla koalicija okoli DPS-a. Spajić je takoj izključil možnost sodelovanja z DPS-om in URo.
Abazovićeva tehnična vlada je nadaljevala z odločitvami vprašljive legitimnosti. Odstavljen je bil direktor Uprave policije Zoran Brđanin, nezakonitost njegove odstavitve pa je dvakrat potrdilo upravno sodišče.

Notranjeparlamentarni boj med Milatovićem in Spajićem je postajal vse bolj očiten z razpisovanjem ločenih sej predsedstva in glavnega odbora. Po opravljenih posvetovanjih s predstavniki strank je Milatović Spajiću tudi formalno podelil mandat za sestavo vlade. Sledila so mučna pogajanja, ki jih je zaznamoval netransparenten odnos do javnosti. Večni premier Abazović je priz prižel končni propad pogajanj, slavnostno ponavljajoč opazko o torti, ki se bo pokvarila.

Izrekel je tudi spektakularno trditev, da jih mednarodni partnerji prosijo, naj bodo del vlade, čeprav je bilo povsem jasno, da je z blokado evropske poti porabil vse kredite pri zahodnih in evropskih partnerjih.

Razkol med Spajićem in Milatovićem se je poglobil po sporočilu, da bo vlada oblikovana brez koalicije ZBCG in da je položaj predsednika skupščine namenjen Aleksi Bečiću. Frontovci za pomoč prosijo Milatovića, ki vse bolj odkrito kritizira način in načela vodenja pogajanj.

Medtem pa prihajajo grozeča opozorila iz sosednje države – srbski obrambni minister Miloš Vučević sporoča, da se nam bo priznanje Kosova maščevalo, predvidevajoč ukrajinski scenarij, Aleksandar Vučić, Ivica Dačić, pa tudi opozicijska zavetnica, širijo lažne trditve, da v vladi ne bo Srbov.

Poslanki Radinka Ćinćur in Jevrosima Pejović sta se uprli napovedanemu konceptu vlade z demokrati in manjšinskimi strankami, kar je Spajića pripeljalo v pat pozicijo. Namesto predvidene podpore 44 poslancev, se je prišlo do vprašljive večine 41, še posebej po tem, ko so se tudi demokrati postavili na stran ZBCG, postavljajoč jasen pogoj – ne bodo podprli vlade, če bo njeno oblikovanje odvisno od Mehmeta Zenke, ki so ga pogosto imenovali DPS satelit.

Pod pritiskom Milatovića in njegove struje, ter zaradi pomiritve vse bolj izraženih notranjeparlamentarnih napetosti, Spajić popušča, zavedajoč se dejstva, da je od konstituiranja vlade odvisno njegovo politično preživetje.

Namesto Aleksi Bečiću, je bil položaj predsednika skupščine ponujen Andriji Mandiću. Tako smo od vsakodnevnih prepucavanj o tem, kdo je kaj ponujal, kdo pa zavračal, prišli do harmoničnega razpleta drame polne preobratov, od ljubezni do sovraštva, podobno toksičnim ljubezenskih zvezam.

Kmalu je bil podpisan tudi koalicijski sporazum, ki predvideva rekonstrukcijo vlade po enem letu, s 4 resorji, ki jih bodo vodili ministri iz proruske DF, skoraj vse manjšinske stranke, razen dela albanskih strank, so bile izključene iz oblasti. Ustvarjeni so bili vsi predpogoji za nadaljevanje konstitutivne seje skupščine, ki se je začela že julija.

Predzadnji dan oktobra je bil Andrija Mandić, četniški vojvoda, izvoljen za predsednika parlamenta, vprašanje, ali je takšna izvolitev zakonita, glede na posedovanje dvojnega državljanstva, pa je ostalo viseti v zraku.

Politična saga se je končala z izglasovanjem Spajićeve vlade, po nočni in burni skupščinski razpravi, med katero je novoizvoljeni premier zavrnil branje in obrazložitev svojega ekspozeja, s čimer je kršil ustavno določbo. Vlada, ki jo v bistvu nadzoruje četniški vojvoda, je po sestavi najobsežnejša, z možnostjo dodatnega povečanja števila resorjev po rekonstrukciji.

Tako je uradno v preteklost odšla vlada Dritana Abazovića, ki si bo ostala v spominu po najdaljšem tehničnem mandatu v zgodovini, razsipnem odnosu do javnih financ in državnih virov, številnih aferah, pa tudi po služabniškem misionarstvu, s katerim je Abazović znatno prispeval k uresničitvi ključnih interesov uradnega Beograda.

Afere Abazovićeve vlade

Navedli bomo le nekatere od afer, ki so pretresle črnogorsko, pa tudi mednarodno javnost tik pred koncem Abazovićeve vladavine, vse pod krinko boja proti kriminalu in korupciji.

Spomnimo se spektakularne akcije v hotelu Podgorica, v kateri so iz še neznanih razlogov preiskovali goste in zaposlene, nato pa še afere, podobne akcijskemu filmu – v deponiju podgoriškega višjega sodišča je bil odkrit rov, ki so ga kopali dlje časa in bi verjetno ostal skrivnost, če se ne bi uslužbenka sodišča pritožila nad prepihom.

Ne pozabimo tudi na sramoto države na zasedanju Generalne skupščine ZN, s prisotnostjo dveh številnih delegacij, ki sta ju vodila Milatović in Abazović.

Tehnični premier je obisk New Yorka izkoristil za sporočanje novih, le njemu znanih spektakularnih podrobnosti o povezanosti medijev in organiziranih kriminalnih skupin ter plačancev iz Evropskega parlamenta, ki pišejo letna poročila.

Prve odločitve vlade, nove parlamentarne prakse in popis

Popis prebivalstva je pripravljala vlada Dritana Abazovića, po diktatu uradnega Beograda. Prvotni rok, na katerem so vztrajali, je bil začetek novembra. Opozicijske stranke so med oktobrom začele kampanjo bojkota popisa, navajajoč, da Abazovićeva vlada ne želi pogajati o sodelovanju opozicije v popisnih komisijah, ter zagotavljanju nadzornih mehanizmov.

Abazović, dosledno izvajajoč interese naročnikov iz sosednje države, je avtokratsko zavračal pogajanja z opozicijo. Popisne komisije so bile oblikovane po sorodstveno-botrski liniji. Večmesečna agresivna predpopisna kampanja iz sosednje države je potekala skoraj pod radarjem, vse dokler v Podgorico ni prispel Vučićev duhovnik Porfirije Perić.

Ni treba spominjati na propagandni govor, ki je bil izrečen v cerkvi Kristusovega vstajenja, ob prisotnosti srbskih ultradesničarskih opozicijskih poslancev. Poleg enoidentitetnih in enojezičnih sporočil, je Porfirijev obisk zaznamoval tudi srečanje z Abazovićem in Milatovićem. Popisne projekcije so se vrstile in prihajale z najvišjih naslovov, tako iz Srbije kot iz Republike srbske.

Da bi poskušal izogniti bojkotu, je novoizvoljeni premier predlagal odlog popisa za mesec dni, odločitev pa je bila formalizirana na prvi seji vlade. Sledil je dialog z opozicijo, civilnim sektorjem in sveti manjšinskih narodov. Vzporedno z začetkom popisnega dialoga je prispelo tudi poročilo Evropske komisije, v katerem se, najkrajše rečeno, ugotavlja stagnacija na skoraj vseh področjih. Za vlado je to bila potrditev, za opozicijo najslabše poročilo od začetka pogajanj, za Abazovićevo vlado pa skoraj nepomemben dokument, v slogu standardnega bežanja pred politično odgovornostjo.

Po vrsti kalkulantskih iger je opozicija odstopila od bojkota, trdeč, da so bili izpolnjeni vsi zahtevki iz sporazuma, ki so ga podpisali s Spajićem. Popis se je po dveh odlogih začel 3. decembra, kljub številnim kontroverzam, ki so spremljale celoten proces, vsakodnevnim projekcijam rezultatov, ki so jih sporočali srbski in domači propagandisti, protislovnim informacijam ter prejšnjim trditvam opozicije, da popis prirejajo pripadniki BIA, zaposleni v Monstat.

Sam proces so spremljale številne afere, ki postavljajo pod vprašaj njegovo legitimnost: prekinitev pogodb s popisovalci in inštruktorji zaradi uporabe tako imenovanih svinčnikov za brisanje v več občinah, pomanjkanje popisovalcev, pripombe državljanov, ki niso bili popisani, in tik pred koncem popisa je predsednik komisije za izdelavo programske opreme za nadzor podatkov odstopil.

Kljub vsemu navedenemu, ter grožnjam opozicijskih poslancev, da bodo prekinili proces, če programska oprema do konca popisa ne bo izdelana, so včeraj iz opozicije hinavsko hvalili delo Monstata. Z izvolitvijo Andrije Mandića za predsednika parlamenta so nenadoma utihnila zahodna opozorila o pripadnikih rusko-srbske agenture kot nesprejemljivih partnerjih.

Pričevali smo tudi praksi, ki verjetno predstavlja novost v zgodovini ne le črnogorskega, ampak tudi evropskega parlamentarizma – Mandić je vodil sejo pred prazno plenarno dvorano, brez prisotnosti poslancev.

Burne skupščinske seje, polne hudih obtožb in verbalnih groženj, ki so skoraj privedle do fizičnega spopada med Dritanom Abazovićem in poslancem Socialnih demokratov Nikolo Zirojevićem. Skoraj istočasno se je predsednik države v Beogradu klovnovsko občudoval Vučićevo poznavanje vina.

Zelo hitro smo prehodili pot od Milatovićevega občudovanja Vučića do Mandićeve prisotnosti na proslavi volilne zmage v štabu SNS, s čimer je nečastno ponižal institucijo, ki ji predseduje, pa tudi državni integritet.

Premier Spajić, zaposlen z "ekonomskimi" temami, je molčal o Mandićevi sramoti države, medtem ko se je Milatović poslužil dobro preizkušene tehnike – relativizacije.

Tako je primer "brez kravate" ostal brez reakcij vlade in parlamentarne večine, v kateri bi se mnogi z veseljem zamenjali z Mandićem. Faruk Resulbegović je bil izvoljen za sedmega sodnika ustavnega sodišča, kot tudi trije člani sodnega sveta, medtem ko se na izvolitev vrhovnega državnega tožilca še čaka.

Dopolnitev mest v pravosodju je služila kot novo sredstvo za zbiranje političnih točk in hvalisanje z učinkovitimi rezultati vlade in nove večine na področju deblokade procesa evropskih integracij.

Napovedano je tudi vračanje položaja glavnega pogajalca, ki ga je ukinila Abazovićeva vlada. Z odstavitevjo enega od Abazovićevih ključnih sodelavcev Artana Kurtija, so bile napovedane obsežne kadrovske spremembe v ANB in celotnem varnostnem sektorju.

Povzetek lokalnih igric

Podgorica je aprila, po šestih mesecih čakanja, dobila novo lokalno oblast pod vodstvom županje Olivera Injac, po čemer se je začelo z vrsto nezakonitih imenovanj. V Nikšiću je bila uradno sprejeta odločitev o razglasitvi slave mesta, proti predsedniku občine Marku Kovačeviću pa je bil sprožen postopek zaradi kršitve ugleda države, oziroma primera dvignjenega srednjega prsta med izvajanjem državne himne na proslavi jubileja nikšićkega dnevnega centra.

Kakšen je bil izid postopka, ni težko sklepati – Kovačević je bil oproščen obtožb. Priprti predsednik občine Budva Milo Božović je iz zapora podpisoval plače zaposlenih. V Andrijevici državljani že mesece blokirajo delo lokalnega parlamenta, medtem ko je v Pljevljih lokalna oblast verski praznik Sveta Petka razglasila za nov Dan občine. Za konec leta, kot darilo prebivalcem Tivta, na dan proslave katoliškega božiča, nastop Baje malega Knindže na trgu Pine.

To je le delček lokalnih neočetniških eksibicionizmov, o katerih smo pisali, pisali pa bomo tudi v prihodnje.

Dušenje kritične misli in vse bolj izražena mizoginija

Številne grožnje kritično usmerjenim medijem so zaznamovale tudi to leto. Zadnja v nizu je grožnja s posilstvom, naslovljena na urednico M portala, Danico Nikolić, isto elektronsko sporočilo pa vsebuje tudi grožnje novinarkam in urednikom drugih medijskih hiš. Abazovićeva vlada si bo ostala v spominu tudi po nenehnih obračunih z mediji in predstavniki civilnega sektorja, ki se nadaljujejo tudi iz poslanskih klopi opozicije.

Poleg krivde zaradi kritičnega poročanja so bili mediji obtoževani tudi povzročanja porasta primerov vrstniškega nasilja. Absurdno, a resnično. Mizogini napadi na ministrice in poslanke so bili skoraj vsakodnevni.
Najbolj prizemljen je bil seveda sramotni izdelek Vojislava Šešelja, posvečen Draginji Vuksanović Stanković.

Konstanta so tudi grožnje s sežigom Fakultete za črnogorski jezik in književnost, propagandi proti tej ustanovi pa so se pridružili tudi srbski propagandisti, ki uporabljajo prorežimske medije. Zoper zgodovinarja in profesorja omenjene fakultete Bobana Batrićevića poteka prekrškovni postopek, zaradi kolumne, v kateri je med drugim zapisal, da popi srbske cerkve ne pridigajo Kristusove vere.

Kaj Črno Goro čaka v prihodnjem letu

Leto zaključujemo s sprejetjem proračuna, za katerega opozicija trdi, da je potrošniški in fiskalno nevzdržen, problematizirajoč januarsko zvišanje le minimalnih pokojnin ter pomanjkanje podatkov o načinu izvajanja programa Evropa zdaj 2. Spajića obtožujejo, da je prevaral državljane.
Nasprotno, Spajić trdi, da bodo obljube izpolnjene, sredstva od zadolževanja v višini 650 milijonov evrov pa bodo uporabljena izključno za poplačilo starih dolgov. V končni fazi bodo posledice neodgovorne ekonomske politike, populističnih in demagoških obljub, nosili državljani.

Po tem, ko je bil prej odstavljeni direktor Uprave policije z odločbo vlade vrnjen na ta položaj, je skupščinski odbor za varnost zavrnil njegova dva poročila o delu, zato je notranji minister v skladu z vnaprej načrtovano politično igro napovedal ponoven predlog za njegovo razrešitev.

Na koncu leta prihajajo tudi nove nevarne relativizacije – obrambni minister Dragan Krapović je ob govoru o prej postavljenem spominskem obeležju v Morinju, problematizirajoč izpostavljen napis, zatrdil, da se to, kar se je zgodilo v Morinju, ni zgodilo zaradi velikosrbske agresije, ampak zaradi vojne v bivši Jugoslaviji. Takšen pogled se nedvomno nanaša na vse zločine, ki jih je povzročila zlobna ideja o ustvarjanju velike Srbije, s podrobnejšo analizo škodljivosti takšnih relativizirajočih izjav pa se bomo ukvarjali v posameznih besedilih.

Andrija Mandić in ostali frontovci napovedujejo rekonstrukcijo vlade sredi ali konec leta, v nasprotju z določbami koalicijskega sporazuma, medtem ko Spajić trdi, da o tem ni bilo pogovorov.

Na sceni je tudi nadaljevanje propagande ustavnih sprememb v delu spremembe statusa srbskega jezika, nekdanja ekipa Demokratične fronte pa aktivno zagovarja tudi podpis sporazuma o dvojnem državljanstvu s Srbijo.

Veliko se kažejo trenja in nezaupanje znotraj parlamentarne večine, kar pomeni, da je pred nami še eno leto polno preobratov, pričakovanih in nepričakovanih potez. Mandić in druščina ne bodo zamudili priložnosti, da postanejo del izvršne oblasti, zato bodo pritiski na Spajića vse intenzivnejši, njegovo zavračanje skorajšnje rekonstrukcije vlade pa bi lahko privedlo do odprtih spopadov, ki bi se končali z izgubo podpore in morebitno pobudo za izglasovanje nezaupnice.

Namenska kohezija bi se kmalu lahko formalno razbila. Realno je pričakovati tudi končni razhod Spajića in Milatovića ter delitev gibanja na več taborov. Opozicijske stranke napovedujejo obsežne reforme. Sledijo neposredne notranjeparlamentarne volitve v DPS-u, pa tudi kongres Socialdemokratske stranke. Če pa se bo reformirana opozicija držala prejšnjih praks – pasivnosti in kalkulantskega boja za oblast, od ohranitve nacionalnih interesov in državljanskega koncepta države ne bo nič.

Po objavi rezultatov popisa bodo stranke pobirale svoje zasluge, vendar, kakršnikoli že bodo, se ne bo ustavilo pri zagovarjanju ustavne redefinicije. Konec institucionalne in politične krize se kljub fingiranju enotnosti še vedno ne vidi.

Vlada pod nadzorom rusko-srbskih agentov zagotovo ne more biti jamstvo mirnejše in boljše prihodnosti, zato bi končno streznjenje opozicijskih strank imelo ključen pomen za nadaljnji strateški razvoj države in zaščito njene suverenosti.