Vrhunec političnih kriz na obzorju

Avtor: Adis Arapović

Ob opazovanju dogajanja na politični sceni Bosne in Hercegovine v zadnjih nekaj tednih, si ni mogoče kaj, da ne bi opazili očitnih korelacij med na videz nepovezanimi dogodki in procesi.

Na eni strani so vse pogostejša srečanja in večja usklajenost med SNSD in HDZ glede pobude SNSD za popravke volilne metode in metode odločanja sodnikov ustavnega sodišča BiH. Ne glede na predhodno napovedano zahtevo teh dveh strank po odstranitvi tujih sodnikov in uvedbi enostavnega etničnega glasovanja v ustavnem sodišču, kar je v pravni teoriji redko znani fenomen in skoraj neobstoječa praksa kjerkoli na planetu. Tudi ne glede na dejstvo, da je še večji problem od omenjenega načina imenovanja ali izbire sodnikov ustavnih sodišč, ki je pogosto ali večinoma napolnjeno s kandidati s politično kot strokovno izobrazbo, ali natančneje, s kandidati iz prvega ešelona vodilnih političnih strank, in ne iz ešelonov strokovnih krogov, ki nato svoje zvestobe usmerjajo k matični stranki in ne v korist zakona in skupnega dobrega. Ti elementarni argumenti niso nič, ker govorimo o taktičnem manevru širokega obsega.

Kakšno bi lahko bilo ozadje napovedi zakonodajne pobude o „reformi ustavnega sodstva“? Prvič, tudi če bi bila napovedana pobuda predstavljena v parlamentu in bi postala dnevni red ene od zbornic, obstaja zelo malo možnosti, da bi dosegla kvalificirano večino v predstavniškem domu, tj. entitetno večino iz Federacije BiH (delegati SDA, SBB, SDP, DF, BPS, ASDA, kar je 24 ali več kot polovica zbornice, z veliko verjetnostjo glasovanja PROTI). Prav tako obstaja zelo malo možnosti, da bi dosegla kvalificirano večino v bošnjaškem klubu v domu narodov, kar pomeni, da je možnost zavrnitve omenjenega zakona 200 %!

Iniciator zagotovo računa na začetno zavrnitev pobude, ki ne bo šla skozi ustavno-pravno komisijo ali kolegij, zato obstaja zelo malo možnosti, da se bo sploh pojavila na dnevnem redu. Kljub temu bo ta začetna faza koristna za poslabšanje odnosov, v katerih bi SNSD (z benevolentnim položajem Zveze za spremembe) in HDZ zavzela eno stran, Bošnjaki in vse druge stranke pa drugo stran šahovnice. Poslabšanje odnosov neizogibno vodi do blokade državnega parlamenta, najprej doma narodov, odvisno od položaja Zveze za spremembe, z blokado dela kolegija in z nemožnostjo sklicevanja sej in dogovarjanja o dnevnih redih. Tako bodo vsi zakonodajni projekti in reforme na državni ravni ustavljeni, mednarodna skupnost pa se bo zavedla, da je na obzorju največja zakonodajna in politična kriza.

Z uvedbo krize v parlamentu v začetku leta 2017 glede vprašanja ustavnega sodišča, je bil ustvarjen optimalen izhodiščni položaj za morebitne prihodnje poteze SNSD na tem področju, in sicer referendum o strukturi in metodah odločanja ustavnega sodišča, z uporabo istega vzorca kot pri prvem referendumu septembra 2016.

Drugič, isti izhodiščni položaj je dober tako za SNSD kot za HDZ v primeru, da se pod tujim pritiskom na dnevni red postavi vprašanje izvajanja sodbe Sejdić&Finci, skozi ustavne reforme in reforme volilne zakonodaje.

Podpora, ki jo bo SNSD dobil od HDZ glede vprašanja ustavnega sodišča, bi se lahko povrnila s podporo SNSD HDZ, skozi ustavne reforme in reforme volilnega zakona, da bi HDZ dobil pomoč pri formalizaciji „hrvaškega volilnega vprašanja“, tako da bi bošnjaška stran ostala osamljena tudi glede tega vprašanja. Če bi se Zveza za spremembe uprla pobudi SNSD, bi bila razglašena za izdajalce in bi od nje zahtevali izstop iz državne vlade.

To ne bo mogoče brez bošnjaških glasov, zato se lahko pričakuje eskalacija krize in nadaljnje grožnje z blokado vseh državnih funkcij, z blokado zakonodajne oblasti in koordinacijskega mehanizma v obdobju priprave odgovorov na vprašalnik EU, dokler bošnjaška stran ne popusti in dovoli SNSD vstop v Svet ministrov.

In medtem ko traja ta izmišljena kriza na državni ravni, katere eden od ciljev je ustvarjanje ozračja za razpis novega referenduma, so javne finance v RS pod neznanskim pritiskom. Javni dolg bo konec leta 2016 dosegel kar 60 % BDP, s tendenco hitre rasti, pri čemer bo ob 1. januarju 2017 vsak državljan RS z dolgom na prebivalca 4.500 KM dvakrat bolj zadolžen kot državljan Federacije BiH. Finančni kolaps RS, brez tranše IMF, ki ne bo kmalu, in brez možnosti notranjega zadolževanja, ker banke drsijo proti izolacionizmu, bi lahko upočasnili le hitri rezi odhodkov, tj. drastični rezi plač, socialnih in kmetijskih subvencij, rezi subvencij javnim podjetjem, pokojninskim in zdravstvenim skladom itd.

Takšni ukrepi neizogibno povzročajo odpor in socialno nezadovoljstvo, ki raste vzporedno z umetno politično krizo na državni ravni. Vlada RS dejansko želi obvladovati nasprotujoča si tveganja. Z dvigom političnih napetosti bo obvladovala finančno in socialno krizo v entiteti in jo ohranjala pod nadzorom z ustvarjanjem pritiska politične krize. Zato naj bi se izognili socialnemu prevratu z oblikovanjem končne politične krize in največje grožnje obstoju RS, ki jo bo režim zagotovo lahko indoktriniral s poudarjanjem grožnje OHR, teroristov, Nata itd. To bo politični ultimat tudi za tuje protagoniste, da zagotovijo financiranje od zunaj, sicer se bo proces lahko usmeril proti neizogibnemu socialnemu in nato etničnemu konfliktu!

Na drugi strani so politični odnosi koalicijskih partnerjev SDA, SBB in HDZ nikoli slabši, kar je predvsem posledica kompleksa manjvrednosti tako imenovane „bošnjaške enotnosti“. Na eni strani SDA doživlja notranjo dramo od izida lokalnih volitev. Omenjena notranja kriza grozi povzročiti implozijo stranke, oslabiti njeno politično moč in povzročiti izgubo formalnih parlamentarnih večin. Na drugi strani SBB še vedno celi rane volilnega poraza, ki ga je povzročila njuna skupna kampanja z SDA, medtem ko njen vodja prehaja skozi sodni pekel, ki ima vse elemente politične farse.

Obe strani (SDA in SBB) nujno potrebujeta zunanjega sovražnika, da bi zajezili centrifugalne sile v svojih vrstah. Zdi se, da ga najdeta v najbližjem političnem zavezniku – SDA v SBB, SBB pa v SDA. Tako „bošnjaška enotnost“, poleg neobstoječe vsebine, zdaj izgublja tudi samo obliko enotnega političnega projekta, medtem ko Federacija BiH sredi dejanskega mandata drsi proti ekonomskemu in socialnemu splavu s smrtnimi posledicami.

Vendar obema koristi dvig temperature v njunih odnosih, saj se Federacija BiH sooča s precej bolečimi rezi zaradi svoje slabe finančne situacije, v kateri se več kot 55 % prihodkov porabi za pokrivanje dolgov. Vendar se zadolževanje ne ustavi, medtem ko pišem to; predvsem zato, ker pričakovani denar iz IMF še ni prispel, zato je luknja v proračunu globoka več deset milijonov KM. V času, ko zvezna vlada ne more prodati niti zakladniških menic poslovnim bankam, so nujni hitri rezi: odhodki, rezi plač v javnem sektorju, zmanjšanje socialnih transferjev v vojnih in nevojnih kategorijah, zmanjšanje vseh drugih vladnih transferjev. Hkrati bo zaradi neobvladljivega primanjkljaja pokojninskega sklada izplačilo pokojnin postalo druga proračunska prednostna naloga, takoj za poplačilom dolga. Pokojnine se bodo izplačevale iz proračuna, kar bo dodatno zožilo manevrski prostor razpoložljivih proračunskih sredstev. To bo na koncu povzročilo ogromno nezadovoljstvo proračunskih in izvenproračunskih upravičencev, zlasti tistih tretje stopnje, kot so civilni invalidi, kmetje, rudarji in drugi zaposleni v propadlih javnih podjetjih; nato tistih druge stopnje, kot so javna uprava, zdravstveni sektor in policija, in na koncu upokojencev.   

V zakulisju bodo potekale pospešene dejavnosti v zvezi s prodajo BH Telecoma in preostalih javnih podjetij, vključno z Elektroprivredo, da bi zagotovili poplačilo dolga in vsaj začasno konsolidacijo javnih financ.

Kljub temu bo izmišljena politična kriza okoli ustavnega sodišča, potencialni referendum, paraliza državnih funkcij in blokada evropske poti služila usmerjanju socialnega nezadovoljstva k etnični homogenizaciji in artikulaciji politične krize kot dominantne grožnje državnim (SDA), nacionalnim (HDZ, SNSD, SDA) in entitetnim (SNSD) interesom. To bo poslalo signal iz Federacije, da naj mednarodni dejavnik financira pomirjanje napetosti in zmanjšanje krize z novimi tranšami posojil.

V tej veliki igri ne gre pričakovati, da bodo sosednje države, pa tudi OHR, EU, ZDA, pa tudi Rusija in Turčija, imele pasivno vlogo. Po pravilih „teorije iger“ je v takšni konstelaciji nemogoče predvideti izid; vendar je očitno, da dejavnik izgradnje države upada, da je politična moč v veliki meri prešla iz institucij na dve nedržavotvorni stranki, da so finančni viri obeh entitet izčrpani, da bo napihnjen balon javnega sektorja bodisi počil ali se začel nenadzorovano prazniti, kar bo povzročilo vrsto predvidenih in nepričakovanih kriz, zlomov in nemirov na vseh ravneh.

Morda bo to prelomna točka našega prehoda, iz katerega lahko izstopimo bodisi kot propadla država na poti k razpadu bodisi kot konsolidirana konsociacija in kompleksen, a delujoč politični habitat znotraj Evropske unije in Nata. Kar zadeva slednje, bo konsolidacija politične scene, ki je obstoječi protagonisti preprosto ne morejo ali nočejo konsolidirati, nujni predpogoj. Kolosalen spopad se lahko zgodi v konfliktu interesov mastodontov, tj. velikih političnih strank, in prihajajočega nezadovoljstva večine državljanov BiH, ki jih je razjezilo razslojevanje po razredih, korupcija, revščina, šibke institucije, neveljaven pravni sistem in uporniška politična elita. Že dolgo ni Novo leto prineslo toliko strahu in toliko upanja hkrati.