Čovićeve 'tri resnice' in ena politična resničnost: Zveza z Dodikom ostaja nedotaknjena!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Predsednik HDZ-a Dragan Čović se je obrnil na novinarje pred sejo Hrvaškega narodnega zbora Bosne in Hercegovine, komentirajoč napoved predsednika Zveze neodvisnih socialdemokratov Milorada Dodika, da ne bo dovolil zbiranja veteranov Hrvaškega sveta obrambe v Derventi.

Čović je sporočil, da imajo Hrvati pravico do obeleževanja svojih dogodkov in da takšne prepovedi ne prispevajo k stabilnosti v državi. Ne vem, kdaj je bil Čović nazadnje v tem kraju, ki včasih izgleda, kot da se je vojna končala včeraj!? večinoma so tu porušene hrvaške hiše, povratek nikakršen. A velike zasluge za to ima prav Dragan Čović.

Tako da, takšna izjava prihaja z dozo resne politične nedoslednosti. Leta se prav vodja Hrvaške demokratske skupnosti Bosne in Hercegovine redko ali skoraj nikoli ni javno upiral položaju Hrvatov v entiteti Republika srbska, kjer so številna vprašanja povratka, političnih pravic in obeleževanja trpljenja ostajala brez močnejše politične reakcije.

Da, prevedemo, Čović se je leta obnašal tako, kot si želi Milorad Dodik - prostora za kogarkoli razen Srbov v entiteti RS ni. vsaj ne takega, da bi bil nek politični dejavnik, če nisi Srb.

Enako kot Čović obravnava kantone, v katerih vlada HDZ. Tam že zdavnaj prebiva državljanski princip demokracije.

Posebej problematična je Čovićeva teza o „treh resnicah“ o vojnih dogodkih. Govoreč o različnih pogledih na preteklost, Čović trdi, da obstajajo tri resnice – bošnjaška, srbska in hrvaška. Vendar resnica ne more biti stvar etnične izbire niti političnega dogovora. Takšna formulacija pravzaprav relativizira ugotovljena dejstva in sodbe mednarodnih sodišč.

V tem smislu ni nepomembno opozoriti, da tako Čović kot Dodik zavračata ali izpodbijata sodbe Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo. Ko politični voditelji zanikajo ali relativizirajo sodno ugotovljena dejstva, se odpira prostor prav za narativ o „več resnicah“, čeprav gre za poskus političnega reinterpretiranja zgodovine.

Zato je težko verjeti, da bo ta tema resneje zamajala politični odnos med Čovićem in Dodikom. Njuno dolgoletno partnerstvo kaže, da občasne javne razlike ne pomenijo tudi dejanskega političnega razhoda.

Nasprotno, za takšnimi polemikami pogosto ostaja skupni interes, slabitev državnih institucij Bosne in Hercegovine ter ohranjanje politične zveze, ki deluje prav skozi stalen pritisk na državo.