Čovićeva Herceg-Bosna, sveče hrvaškega naroda

Piše: Sead Omeragić

"Če bi HZHB takrat ni bila ustanovljena, bi danes danes težko govorili o vsem tem in morda bi tudi nam kdo prižgal sveče. Ponosni smo na HZHB in HRHB", je dejal vodja HDZ-ja Dragan Čović ob proslavi 25. obletnice ustanovitve Hrvaške skupnosti Herceg-Bosna.

Petindvajset let kasneje je mogoče govoriti po željah in naročilih, vendar je resnica bila povsem drugačna. Herceg-Bosna v Čovićevih izjavah morda ne govori o umorih in iztrebljanju bošnjaškega naroda s "stoletnih hrvaških prostorov", vendar Tribunal v Haagu, svetovna javnost in mednarodna diplomacija odlično vedo, kaj je bilo tisto, kar je včeraj Čović obeleževal in slavil. Paradržavna tvorba Herceg-Bosna je bila praktični uvod v delitev BiH in secesijo, od katerega bi se ozemlja krojila "velika Hrvaška". Kot je znano, takšni posegi pomenijo človeške tragedije in fašistične zločine iztrebljanja drugih narodov pri ustvarjanju etnične čistosti.     

Samo v enem majhnem odstavku je takšna dejstva priznana v Travniški deklaraciji z dne 12. novembra 1991, s katero se je oblikovala Herceg-Bosna: "Hrvaški narod v BiH mora končno voditi odločno, aktivno politiko, ki naj privede do uresničitve vekovne sanje – skupne hrvaške države". 

V dokumentih, ki so kasneje objavljeni v Narodnem listu HZ Herceg-Bosne, se nahajajo številni elementi, ki potrjujejo, da je bil cilj osamosvojitev te paradržave od BiH in priključitev Republiki Hrvaški.

Vsa vojna dejanja in vsi vojaški strateški cilji Herceg-Bosne so bili neločljivo povezani z dejanji in vojnimi cilji Republike Srbske. Vse je bilo narejeno načrtno in po dogovoru obeh strani. Večina vojaških operacij ene in druge strani proti Armadi BiH so bile skupne operacije.        

Ljudje, ki jim je treba verjeti in ki so imeli distanco do radikalne in brutalne politike predvojnega HDZ-ja, so ostali večinoma osovraženi od svojih radikalnih rojakov. Profesor Ivo Komšić, danes župan Sarajeva, je opisal svoje predvojno srečanje z Matom Bobanom, predvojnim trgovcem, obsojenim za krajo sladkorja, vodjo Herceg-Bosne in HDZ-ja. Boban je Komšiću takrat rekel, da so se dogovorili s Srbi, da si razdelijo Bosno in Hercegovino. Komšić je vprašal: "Kaj bo z bosanskimi muslimani"?

Boban je rekel, da se morajo pohrvačiti ali posrbijati. "Kaj če ne bodo?", je vprašal profesor.

"Potem jih bomo vse pobili", je rekel Boban in povabil Komšića, naj se čim prej pridruži temu projektu. Komšić je to zavrnil in rekel, da bodo prav Boban in takšna politika poraženi od tistih, ki jih je nameraval "vse pobiti". Ni samo profesor Ivo Komšić razkrival neverjetnih ponudb o katastrofi, ki jo je Bobanova Herceg-Bosna pripravljala Bošnjakom. Proti koncu vojne so številni poraženci lastnega doma in domovine postali prav bosanski Hrvati.

Tako profesor Komšić kot Krešimir Zubak, takrat ugledni hrvaški politik v BiH, sta spoznala pravo ozadje Tuđmanove trgovske politike med pogajanji v Daytonu, konec leta 1995. Ko je nekdo zahteval, da se Posavina, večinoma naseljena s Hrvati, ne prepusti Srbom, je reagiral Milošević in rekel, da se je "o Posavini že zdavnaj dogovoril s Franjo (Tuđmanom)". V obupu je Zubak zahteval sestanek s Tuđmanom na štiri oči. Po zaman pogovoru v eni sobi je Zubak izstopil s solzami v očeh, ker hrvaški predsednik ga ni hotel pošteno niti poslušati, ampak mu je takoj rekel, da je predaja Posavine že zdavnaj dogovorjena z Miloševićem in da se tu nič ne more spremeniti.     

Tudi Stjepan Kljujić, prvi predsednik HDZ-ja, je komaj preživel hudo zastrupitev na srečanju HDZ-ja, februarja 1992. v Širokem Brijegu. To ga je prisililo, da je podal nepreklicno odstopno izjavo in da je palico oblasti nad bosanskimi Hrvati prevzela zahodnohercegovska struja HDZ-ja. Stjepan Kljujić nikoli ni privolil v oportuno in strahopetno delovanje glede politike HDZ-ja, ki je vse delala na delitvi BiH.

V dokumentih CIA-e stoji, da je v Beli hiši 2. avgusta 1993. podrobno obravnavana možnost, da bi ZDA celo neposredno in intenzivno udarile na Hrvaško zaradi Tuđmanovega odnosa do Bošnjakov. Tistih dni so v javnost izbruhnili zločini nad Bošnjaki Hercegovine s strašnimi slikami koncentracijskih taborišč od Dretelja do Heliodroma, kar je zgrozilo svetovno javnost.

Alija Izetbegović je bil na nekaterih pogovorih z ameriškimi uradniki vprašan, ali je mir s Hrvati možen.

"Uradni Zagreb edini iskreno želi deliti BiH", je odgovoril stari bosanski predsednik in ameriški diplomati so se takoj strinjali. V iskanju miru so Američani spoznavali bistvo vojne proti BiH. Konec vojne je Washington od Slobodana Miloševića zahteval, da uvede sankcije proti Srbom v RS. Ko je Milošević zaprl bosanskim Srbom vse svoje pipe s skromnimi viri in prekinil vse stike s Palami, se je Tuđman hitro približal Karadžiću in začel s Republiko Srbsko tihotapiti nafto in drugo blago. 

Nihče ne ve, kakšni so bili dogovori nenadnih zaveznikov Tuđmana in Karadžića, vendar medtem ko je potekala bitka za Drvar in Bosansko Grahovo in medtem ko je HVO obkoljeval Kninsko krajino s prostora BiH, je Vojska Republike Srbske sipala tisoče granat na koridor pri Orašju, brez kakršnegakoli strateškega cilja ali kateregakoli drugega razloga. Namreč, nihče nikogar tam ni niti napadal.         

Po vojni se je nadaljevala ta neiskrenost hrvaškega vodstva do BiH in Bošnjakov, tako da je tujim diplomatam Krešimir Zubak, takrat funkcionar na novo ustanovljene Federacije, samo potrdil tisto, kar so že vedeli:

"Zagreb Federacijo vidi samo kot sredstvo delitve BiH."

Danes se izkaže, da je to edino pravilno in potrjeno v zadnjih potezah sedanje hrvaške oblasti do BiH.

Torej, ko Čović pravi: "Če ne bi bilo Herceg Bosne, ne bi bilo Hrvatov", je jasno, da gre za pesniško figuro, kateri celo politiki posegajo, ko nimajo kaj povedati. In ko vedo, vse, kar povedo, bi bilo samo navadna in prizemna laž.