Čović v finalu, Dodik v kanalu: Kako je vodja HDZ-ja izkoristil ekstremizem SNSD-ja v boju proti BiH in Bošnjakom

(Patria) - V zgodnjih jutranjih urah se je končalo izredno zasedanje skupščine manjšega bh. entitete.

Sprejeti sklepi niso nedolžni, vendar pa se je od začetne ambicije, da bi se zaradi sojenja Miloradu Dodiku pred sodiščem Bosne in Hercegovine, s skupščinskimi sklepi nezakonito in protiustavno prepovedalo delovanje SIPA-e in tožilstva BiH na območju manjšega bh. entitete, skozi dolgo razpravo prišlo do sklepa, da bi se moral Dodik ponovno pojaviti v sodni dvorani sodišča Bosne in Hercegovine.

V entitetni skupščini tokrat ni bil prisoten sam Milorad Dodik, zato so si figure, kot je Nenad Stevandić, prizadevale spremeniti se v novega vodjo srbskega političnega življenja v BiH, z več ali manj uspeha.

Na koncu je splošni vtis takšen, da je Milorad Dodik s seje, na kateri sploh ni bil navzoč, izstopil politično šibkejši kot pred njo. Očitno je, da je Dodikov politični ugled omajan.

Medtem ko Dodik s postelje bolniške postelje svetuje beograjskim študentom in jih poziva k odgovornosti in razumevanju režima, pod katerim živijo, je po drugi strani Aleksandar Vučić le zaskrbljen, vendar nikogar v entitetni skupščini ne poziva k posebnemu razumevanju položaja, v katerem se je znašel Dodik.

Srbija in Vučić, razumljivo, stojita za Dodikom, vendar se zdi, da skrb drug za drugega ni obojestranska. Še posebej zato, ker v zvezi s celotnim problemom, v katerem se je Dodik znašel, slednji, kot se zdi, ni sledil liniji Aleksandra Vučića, še posebej ne tisti v odnosu do visokega predstavnika v BiH Christiana Schmidta.

Po vsej verjetnosti se bo sojenje Dodiku zaradi nespoštovanja odločitev visokega predstavnika nadaljevalo pred sodiščem Bosne in Hercegovine. Verjetno se ne bi niti zgodilo, če bi Milorad Dodik v odnosu do Christiana Schmidta (ki ni storil ničesar v interesu BiH, še posebej pa ne v interesu Bošnjakov) sledil politiki milejšega pristopa, ki jo je zagovarjal Aleksandar Vučić, ko je večkrat sprejel Schmidta in s tem legitimiral Schmidtov položaj.

Namesto tega se je Milorad Dodik brezglavo spravil na Schmidta, ki ni sprejel nobene odločitve, ki bi bila v nasprotju z interesi Srbov v Bosni in Hercegovini. Ta vrsta Dodikove politične agresivnosti v tem konkretnem primeru očitno ni bila podprta s strani samega Vučića v taki meri, kot si je to Dodik želel in si prizadeval za podporo v tem smislu.

Z ohranjanjem distanciranega odnosa do Dodikovega političnega ekstremizma in z ohranjanjem vljudnih diplomatskih odnosov s Schmidtom se je Aleksandar Vučić v očeh Zahoda in Američanov dodatno okrepil kot nekdo, ki se zavzema za politično stabilnost, kar je popolno nasprotje revnega sorodnika s podeželja (Dodika), ki vedno znova ustvarja novo okolje nestabilnosti.

Glavni politični razlog, zakaj se Dodiku sodi pred sodiščem Bosne in Hercegovine, je v tem, da nekdanji predsednik entitete Rs (pooblastila je medtem prenesel na podpredsednika Rs Davorja Pranjića iz HDZ-ja) ni sledil ne Aleksandru Vučiću ne ameriškim stališčem glede Christiana Schmidta. Dodik se je namreč v napadih na Schmidta vodil po interesih Dragana Čovića in HDZ-ja BiH.

Neskončno zaljubljen v Čovića in HDZ ter njuno angažiranost, ki je večinoma usmerjena proti Bosni in Hercegovini, še posebej proti Bošnjakom, je Dodik, čeprav Schmidt ni storil ničesar proti interesom Srbov, brezglavo napadel Schmidta. Bolj ko je Dodik napadal Schmidta in izrekel nesmiselne obtožbe, da je Schmidt orodje v rokah bošnjaških unitaristov, ki jim tujci domnevno pomagajo ukiniti Rs, bolj je Christian Schmidt, s tem ko je dokazoval, da ni vzvod v rokah Bošnjakov, slednjim suspendiral ustavne pravice in cementiral položaj HDZ-ja in Dragana Čovića.

Dragan Čović je bil tisti, ki je popolnoma izkoristil vsak Dodikov poskus destabilizacije. Isti ta zahtevek za suspenzijo pristojnosti tožilstva BiH in SIPA-e, VSTV-a, je Milorad Dodik poslal v času pogajanj o spremembah volilnega zakona, konec leta 2021. Od realizacije teh seveda ni bilo nič. Edino, v čemer je Dodik uspel, je bilo razširiti fronto probosanskim strankam v trenutku močne diplomatske ofenzive Hrvaške. Z besedami, Dodik se je večkrat izkazal kot koristni idiot Dragana Čovića in sredstvo dodatnega pritiska na Bošnjake.

Od Dodikovega političnega ekstremizma je najbolj profitiral Dragan Čović, ki je od Schmidta dobil v upravljanje celotno Federacijo BiH, medtem ko se danes Dodik nahaja pred sodiščem Bosne in Hercegovine zaradi nespoštovanja odločitev Christiana Schmidta, istega človeka, ki je Čoviću podaril Federacijo BiH.

Preden je Dragan Čović pripravil opelo nad bolniško posteljo Milorada Dodika, velja spomniti, da je Dodika obiskal tudi premier Republike Hrvaške Andrej Plenković. Tako Čović kot Plenković sta lahko zadovoljna z vsem, kar je Milorad Dodik v preteklih letih storil v skupnih prizadevanjih, da bi politično Sarajevo postavila v dvojni obroč. Dodiku pa ostaja, da trpi majhna zbadljiva prebacivanja in obrekovanja s strani voditeljev Trojke, ki svoj servilni odnos do Dragana Čovića in Andreja Plenkovića nadomeščajo z obrekovanjem Milorada Dodika pri tujcih, za kar se prav tako ni treba vznemirjati Dodikov (ne)zvesti zaveznik Dragan Čović.

Zavezništvo Dodika in Čovića je eno najdaljših zavezništev na politični sceni BiH. Čeprav se je nekoč zdelo, da je HDZ pravzaprav Hrvaška Dodikova skupnost, razplet političnih odnosov kaže na to, da je po domače rečeno - Čović v finalu, Dodik v kanalu.

Ostaja odprto vprašanje - ali ni čas, da se karte drugače premešajo?

(M.T.)