Čović se na Hrvaškem pritožuje, da je ogrožen, medtem ko v BiH ogroža in izsiljuje

Piše: Sead OMERAGIĆ  

„Čović je najsposobnejši politik v BiH“. „Čović na koncu vedno dobi, kar hoče“. „Čović ima politično širino v svojem delovanju“. To so najpogostejši medijski naslovi, ki govorijo o Draganu Čoviću. Je res tako?

Po pogovoru z Bakirom Izetbegovićem o vprašanju sodbe Sejdić-Finci je Dragan Čović stopil pred novinarje in dejal, da sta se dogovorila in da bodo čez dva meseca prišli do rešitve.

Izetbegović je to zanikal in izrazil dvom, da se tisto, kar ni bilo rešeno osem let, lahko reši v nekaj mesecih. V to vprašanje se je vključila tudi SDP, ki je Čovića in Izetbegovića povprašala o njunih dogovorih iz leta 2014 glede izvolitve člana Predsedstva BiH.

Koalicijska partnerja Izetbegović in Radončić sta prav danes zanikala, da sta se s Čovićem karkoli dogovorila. Vse je še vedno odprto in daleč od rešitve, sta dejala.

S tem je potrjeno, da Čović v javnosti bolj manipulira, kot vodi politiko. Če se laž dodaja na laž, bi lahko ustvarjalec takšne verige obman zapakiral zaupanje tako javnosti kot partnerjev v oblasti.      

Čović že dolgo in na široko manipulira tako na domačem kot na sosednjem hrvaškem terenu. Na Hrvaškem se pritožuje nad ogroženostjo Hrvatov, v Bosni in Hercegovini pa ogroža in izsiljuje. Že štiri mesece je Parlament FBiH ogrožen in ne deluje, ker ima Čović zahteve, ki bodo ogrozile finančno stabilnost Federacije.

Ko Čović reče „naša predsednica Kolinda Grabar-Kitarović“, potem izpade, kot da Čović opravlja funkcijo nižjega predsednika. Človek bi lahko verjel, da so v njegovih potezah kakšen politični smisel in cilj, da drži do sebe in svojega dostojanstva, a Čović vedno najde način, da to zanika.   

Torej, če je politika kombinacija obljub in manipulacij, kakšna je lahko njena strategija in končni cilj? Obljube ničesar ne rešujejo. Manipulacije so trenutni dobiček in dolgoročni poraz. In samo odlaganje sodnega dne. Če želi Čović pridobiti čas, potem ne dobi ničesar, razen da ta čas krade prihodnosti te države. Izpade, da je glavna strategija pridobiti tretji entitet z vztrajnim mrcvarjenjem državljanov in države.

V tem primeru Čović ne ustvarja samo svojega hleva, ampak še enega podriva Bošnjakom, ki so kot najštevilčnejši narod doživeli tudi največji eksodus v lastni državi.

Čovićev tretji entitet bi pomenil tudi konec vračanja ljudi v svoje domove in betoniranje vojaških osvajalskih pohodov. Postavitev dokončnih nacionalnih ograj. To bi pomenilo zanikanje genocida in množičnih zločinov etničnega čiščenja, torej zanikanje dokončne sodbe Sodišča v Haagu in brisanje srbskega in hrvaškega združenega zločinskega podviga.

Kakršne koli razloge in motive imela v ozadju, Čovićeva zgodba je, na žalost, neiskrena in manipulativna: Iskati tretji entitet in hkrati lažno predstavljati kot vodjo te države na poti v Evropo.

Vstop razdeljene BiH v Evropo bi potrdil tudi dokončni konec te tisočletne evropske države, saj bi jo Evropa sprejela kot srbski in hrvaški vojni plen. Toda, v Evropi ali zunaj Evrope, v Čovićevih strategijah bi Hrvati bili zvedeni na zahodno Hercegovino. In šele takrat bi lahko upravičeno manipulirali do mile volje in govorili o svoji „sosednji“ domovini in naši dragi predsednici na drugi strani meje.

Če dobi tretji entitet, šele takrat bo opazno, koliko nepremičnin in zelo širokega ozemlja je Čović osvojil in ogradil zase in svojo družino. Šele takrat bi zanj lahko nastopile težave. In nikakršna manipulacija ne bi pomagala. Na zelo omejenem entitetnem ozemlju bi se pokazala vsa Čovićeva širina.