Čović podžiga na jugu: Fingirana jesenska kriza za uresničitev ciljev HDZ-ja?

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Pred kratkim, sredi zgodbe o sodbi „Kovačević proti BiH“, je politika Dragana Čovića grozila z „nemiri na jugu“. Ni šlo za stilsko figuro, bil je pritisk, politični izsiljevalski pripomoček, ki se je že takrat obrestoval.

Med oblikovanjem oblasti so grožnje obrodile sadove, kasneje je s lobiranjem Hrvaške dosegel operativne sklepe v Strasbourgu, ugodne za matriko HDZ-ja, Čović in njegova ekipa pa so ostali trdno zasidrani v oblasti.

Zdaj se bliža november, mesec, ki je za Čovića izjemno pomemben. Ni skrivnost, da se konec leta, ob obeleževanju treh desetletij Daytonskega sporazuma, načrtuje izkoristiti kot slovesni paravan za potiskanje načrtov o spremembi volilnega zakona in ustave BiH, po hrvaški matrici.

Z drugimi besedami, za kulisami se piše scenarij, v katerem bo mednarodna skupnost, domnevno „v imenu stabilnosti“ (in tako so odigrali tudi strasbourški tango v primeru Kovačević), dejansko asistiral pri cementiranju volilne prevlade HDZ-ja.

Čovićeva samozavest ni blef. To je politični pragmatizem, podprt z izkušnjo, da mu mednarodni vetrovi pihajo v jadra, kadar koli je to potrebno. Za popoln uspeh pa mu manjka le še nadzorovana doza „krize“.

Tokrat ni odprtih groženj, zdaj se uporabljajo posamezniki, očitno zvesti centrom moči izven Bosne in Hercegovine. V tem smislu je treba gledati tudi primer Sanina Muse in njegov performans v Širokem Brijegu. Formalno gre za „boj za muslimanske pravice“ v skupnosti, ki je etnično skoraj v celoti homogena.

Glede na popis iz leta 2013, v Širokem Brijegu živi, beseda po besedi, šest muslimanov. Sporočilo? Javno prikazovanje „verskega incidenta“ tam, kjer ga je najlažje izzvati, in to pred kamerami, ni dejanje verske potrebe, temveč del širše politične režije.

Na koncu gre proti Bošnjakom. In se popolnoma ujema s zgodbo Milorada Dodika o radikalnih muslimanih.

Islamska skupnost se je odzvala zadržano in odgovorno, in tam bi se zgodba morala končati.

Vendar pa politične ozadje ne smemo ignorirati. Kajti, če bomo Čovića pustili in nepripravljeni pričakali jesen, bomo priča še enemu „diplomatskemu gledališču“, v katerem bodo domači naivci igrali statistične igralce, ključne prizore pa bodo režirali zunaj. In to se v resni politiki ne imenuje spregled, temveč diletantizem. Diletantizem, ki nas je že velikokrat do sedaj drago stal.