Čović postaja breme za Dodika in Izetbegovića

Kaj nam pove to, da gredo delavci Aluminija k predsedniku HDZ-ja prosit za delovna mesta? Poleg tega, da bo večina njih ostala brez dela, to pomeni, da v državi odločitve ne sprejemajo institucije, ki bi po načelih odgovornosti in kompetence morale upravljati družbene procese v Bosni in Hercegovini, temveč odločitve v imenu njih sprejemajo politične elite, v katerih rokah je povsem napačno zbrana vsa ta moč. In kako na koncu konča družba, v kateri odločitve sprejema kriminalizirana politika, se najbolje vidi na primeru delavcev Aluminija, ki se bodo po optimističnih sestankih z Draganom Čovićem razšli vsak na svoj dom, v roki pa bodo nosili knjižice z biroja za zaposlovanje?

Čović je dejal, da bo uprava Aluminija sprejela osnutek programa sanacije podjetja, usklajen s sindikatom, in napovedal, da bodo predstavniki vlade Federacije prišli v Mostar, da bi morda to, kar je on dogovoril glede Aluminija, končno podprla tudi vlada. Navedel je, da ni mogoče preložiti dogovora o zaključku programa prestrukturiranja Aluminija do 31. julija, in poudaril, da „moramo imeti jasen načrt ob določenih predpostavkah.“ Če je Čović tako močan, da lahko delavcem obljubi, da bo do 31. julija zaključil program prestrukturiranja ugasle tovarne, ali to pomeni, da je lahko vplival tudi na to, da do propada mostarskega giganta sploh ne bi prišlo? Zato je pravo vprašanje, zakaj je Čović dovolil, da je Aluminij sploh nabral okoli 400 milijonov dolga, ki ga ne more več servisirati, še toliko bolj, ker je od konca vojne do danes upravo Aluminija imenoval izključno HDZ. Ali kakšna je to država, v kateri lahko en politik odloča o življenju in smrti največje tovarne v Hercegovini, ob živi upravi, nadzornem odboru, skupščini podjetja, malih in velikih delničarjih, silnih inšpekcijah, policiji in tožilstvu? Brez zadržkov lahko sklepamo, da so stvari z Aluminijem kristalno jasne – ni dvoma, da se Čović zaveda, da gre Aluminij v stečaj – to je morda celo njegov primarni cilj, kar je predmet drugega besedila – nato pa, ko je tovarna leta služila kot bankomat HDZ-ju, zdaj tudi Čović poskuša padec Aluminija obrniti v svojo korist, pojavljajoč se kot Mesija, ki bo tudi odpovedi delavcev naredil dostojanstvene. Medtem ko so delavci pred podjetjem vzklikali „lopovi, lopovi“ in „izdaja, izdaja“, obmetavajoč avtomobil predsednika HDZ-ja s steklenicami, je Čović sporočil: „Ne obstaja nikakršna moja osebna moralna odgovornost. Če se je komu v zadnjih štirih-petih letih bilo treba zahvaliti, potem sem to jaz. To so komentirali ljudje iz uprave. Oni so večinoma klicali Dragana, da bi vprašali, ali se lahko kaj premosti.“ Kako je Dragan premoščal, je treba vprašati vodilne ljudi Elektroprivrede HZHB, ki so Aluminiju dali „na tekoče“ elektriko v vrednosti blizu 300 milijonov KM?

Težave z Aluminijem, ki pretresajo HDZ in Čovića, pretresajo tudi koalicijske partnerje iz SDA in SBB-ja. Če se bo vlada Fadila Novalića vključila v reševanje Aluminija, kot je Čović obljubil delavcem – čeprav vlada v zadnjih letih ni imela nikakršnega vpogleda v poslovanje podjetja, čeprav je največji lastnik v Aluminiju, kar je spet tema za drugo besedilo – bi si tako SDA kot SBB, ki skupaj s HDZ-jem tvorita tekočo vlado FBiH, lahko nakopala težave pri tradicionalnih volivcih že na lokalnih volitvah prihodnje leto, saj bi se to razumelo kot reševanje Čovića in HDZ-ja, ki v sodelovanju z Dodikom odprto rušita vsako upanje, da bi Bosna in Hercegovina lahko postala ekonomsko močna in politično neodvisna mednarodno priznana država. Bila bi to nekakšna rešitev ranjenega krokodila, ki tudi po ponujeni roki ne bo spremenil svojega agresivnega nagona. Ali pa bi bila to nekakšna empatija do lastnega sovražnika. 

Isto vrsto dramatičnega stanja na etničnem načrtu ima Čović tudi z Miloradom Dodikom. Po tem, ko je Dodik za interese HDZ-ja preprečil Bosni in Hercegovini, da bi vložila tožbo proti Hrvaški zaradi gradnje mostu Pelješac, s čimer se je pred jeznimi volivci HDZ-ja nekoliko poskušala opravičiti koalicija Čovića in Dodika, je iz Hrvaške Dodiku prišla zahvala v obliki odlagališča za jedrski odpad, ki ga hrvaške oblasti načrtujejo namestiti v Trgovski gori na meji z BiH, ali skorajda neposredno ob Dodikovem dvorišču. 

Da bi bil paradoks večji, da bi povrnil zaupanje radikalnih volivcev, ki jih je izgubil zaradi težkega položaja Hrvatov v BiH, zaradi vodenja proruske namesto evropske politike v državi, pa tudi zaradi napak, ki jih je v zadnjih mesecih naredil s poslovno-političnimi povezavami z Dodikom, kot je udeležba na Dodikovem sprejemu ob 9. januarju v Banja Luki, na katerem je posmrtno odlikovan general Slavko Lisica, v Hrvaški obsojen zaradi vojnih zločinov nad Hrvati, Čović in HDZ načrtujeta pregon in trpljenje Srbov iz Glamoča, Grahova in Drvarja proslaviti konec meseca z največjimi častmi in pesmimi Marka Perkovića Thompsona. Zanimivo bo gledati, kako bo Dodik svojim volivcem pojasnil nadaljevanje koaliranja s Čovićem po tej proslavi, in to v času, ko je z zmago Mirka Šarovića za predsednika SDS-a Dodikova politika morda najbolj ogrožena, odkar je na oblasti v Republiki Srpski zadnjih deset-petnajst let.

Vse kaže na to, da so se nacionalni voditelji v Bosni in Hercegovini zapletli v lastne laži, ter da bi, čeprav so se leta medsebojno vzdrževali na oblasti, tokrat lahko začeli drug drugega potiskati v prepad, medtem ko bi reševali svojo kožo.