Čović politični poraženec leta, zakopani topoti med SDP in DF uspeh leta

Piše: A. Čorbo-Zećo

---

Ob poslušanju glasu javnosti in državljanov Bosne in Hercegovine, ki na instinktiven način, veliko bolje kot izpostavljeni politični analitiki s televizijskih zaslonov, razumejo politično realnost, novinarska agencija Patria zaključuje, da je država Bosna in Hercegovina, kljub vsem diplomatskim aktivnostim, ki niso šle na roko probosanskim silam, aktivnostim, ki so grozile, da privedejo do dokončne etnične delitve, za zdaj, začasno obranjena.

V prihodnjem letu sledi obračun s secesionistično politiko Milorada Dodika, saj je politika Dragana Čovića in HDZ-ja do nog potolčena, tako pred domačo kot pred evropsko javnostjo. 

Nikakor ne smemo biti naivni, pogovori o spremembah volilnega zakona BiH, pri čemer se bo ponovno poskušal najti modalitetet, ki bi zadovoljil Čovićeve nemogoče politične zahteve, se bo verjetno ponovno znašel na mizi, vendar zagotovo z veliko manj možnostmi za uspeh.

Toda, to leto se je za Čovića končalo neslavno, tako kot druga prejšnja leta, v katerih je napovedoval 'sprejetje volilnega zakona do konca leta'. In tako so se vrstila leta za letom, in nobenega konca decembra nismo dočakali s sprejetim volilnim zakonom. In največji krivec za to je bil prav Čović, ki je z maksimalističnimi zahtevami vsak vid pogajanj obsojal na propad. Takšno situacijo je treba predvsem opazovati v kontekstu vzpostavljanja minimuma probosanske državljanske enotnosti pri ohranjanju države Bosne in Hercegovine. 

Ta enotnost ne bi bila mogoča, če ne bi bil končno prekinjen bratomorni boj na relaciji med dvema največjima državljanskima strankama v Bosni in Hercegovini, SDP-jem in DF-jem. 

Ocenjujemo, da je prekinitev jalovih sovražnosti med SDP-jem kot največjo državljansko stranko in Željkom Komšićem kot najvidnejšim politikom državljanske provenience, najboljše, kar se je za Bosno in Hercegovino in probosansko politiko ob koncu leta lahko zgodilo.

Jasno je, da SDP in DF nista v kakršnem koli zavezništvu, saj so eni na oblasti na državni, drugi pa na kantonalni ravni. 

Vendar, resnica je, da je že sama prekinitev tega dolgoletnega javnega in medijskega sovražništva onemogočila komurkoli s desnega političnega spektra, da bi bil popustljiv do zahtev HDZ-ja in SNSD-ja, ko gre za najpomembnejša politična vprašanja v državi, ki se tičejo njene prihodnosti. To se je videlo tudi pri vprašanju sprememb ustave in volilnega zakona BiH, ko je SDP potegnil potezo leta in se odločil, da zapusti pogajanja, dokler traja napad na ustavni red s strani Milorada Dodika. Takšna poteza je bila pozdravljena s strani probosanskih državljanskih opcij. 

In kljub vsem prejšnjim nesoglasjem, se zdi, da sta prav ti dve politični opciji v odločilnem trenutku zmogli moči, da preideta čez animozitete in interes države postavita na prvo mesto.

Na drugi strani je to najbolj zmotilo Čovića, pa tudi nekatere druge politike v BiH, ki so v preteklih letih v zavezništvu z mednarodnimi uradniki, ki Bosni in Hercegovini delajo škodo v taki meri, da se s secesionisti dogovarjajo o sklicu posebnih sej NSSR. Počelo se je vse, celo več, kot je bilo v njihovi moči, da bi domače politične akterje privolili v tisto vrsto političnih rešitev, ki bi privedle do razpada države Bosne in Hercegovine.

Dragan Čović v svoji samozavesti in prepričanju, da lahko zlomi probosanske in državljanske stranke, se ni obotavljal niti javne podpore genocidni politiki Milorada Dodika.

In ko so nekateri mislili, da je Čović osamljen, jih je Fahrudin Radončić, vodja SBB-ja, demantiral. Medtem ko je ohranjal svoj zavezništvo s Čovićem, je poskušal opravičiti žalitev žrtev genocida s strani HDZ-ja, kar je naletelo na zgražanje javnosti.

Čović ni uspel, celo z podporo Radončića, kot tudi Mirsada Kukića (PDA), ki je javno zagrozil, da "če ne pride do spremembe ustave in volilnega zakona, potem volitev ne bo" in mnogih mednarodnih uradnikov, katerih načrt je bil hitro razkrit.

Čović in njegovi partnerji niso, pač pa, največji politični poraženci samo zaradi potez, ki so jih potegnili, neposredno se uvrščajoč na tisto stran, ki dela na razdiranju države, ampak tudi zaradi tega, ker so njihova prepričanja in njihove ideje končno pokazale svojo pravo podobo. 

Tistega trenutka, ko so resnično spregovorili jezikom, ki ga resnično mislijo, je postalo vse jasno.

Razen tistim, ki se njihovih groženj bojijo, takšnih pa je vse manj.