Čović na grobu Gojka Šuška

Dragan Čović in njegova zvesta strankarska spremljevalka Borjana Krišto sta danes v Zagrebu obiskala grobova Franja Tuđmana in Gojka Šuška, kjer sta prižgala sveči v znak spoštovanja.

Za Čovića sta Tuđman in Šušek mirovnika. Prav tako kot obsojeni vojni zločinec Dario Kordić, ki ga je predsednik HDZBiH lani junija sprejel v slavnostno-evforičnem razpoloženju v Busovači.

Ni mu bilo pomembno to, da je Kordić odgovoren za pokol v Ahmićih, kjer so 116 nedolžnih življenj takrat vzeli pripadniki HVO, od tega 32 žensk in 11 otrok. Najmlajša žrtev je bil tromesečni dojenček, najstarejša pa 81-letna starka.

S tem dejanjem je prvi mož HDZ transparentno in brez kančka sramu zanikal vojni zločin, storjen nad Bošnjaki.

In se ni ustavil v svojem pohodu, ne izbirajoč sredstev, da dokaže, kako je edini in edinstveni legitimni politični predstavnik Hrvatov in da ne bo odnehal od zločinske tvorbe Herceg-Bosne, ki jo zdaj moderneje imenuje „tretji entitet“.   

Samo nekaj mesecev po tem, ko je sprejel Kordića, je na predvolilnem zborovanju v Širokem Brijegu Čović navdušenim privržencem sporočil:

- Mi smo povezali vse, kar so zapustili dr. Franjo Tuđman in Gojko Šušek ter sledimo njuni poti. Hrvaški narod je preponosen, da bi odnehal od ideje teh velikanov - je rekel Čović.

Kaj so zapustili Tuđman in Šušek, so na lastni koži najbolje občutili Bošnjaki Hercegovine, pa tudi Posavine in Srednje Bosne.

Ampak... Za Čovića sta Tuđman in Šušek vsaj kandidata za Nobelovo nagrado za mir. Fantomska Herceg-Bosna je bila država, v kateri so cvetele demokratične rože, tisti, ki niso Hrvati, pa so uživali vse pravice.

Zdi se, da za voditelja HDZ, ki obsesivno poudarja famozno hrvaško vprašanje, kar je dokazal s sporočilom, da se ne bo odrekel velikanoma Tuđmanu in Šušku, nista obstajala niti Dretelj niti Heliodrom. Gotovo sta bili v njegovi percepciji to „počivališči za izbrane“ in to ekskluzivno hercegovskih Bošnjakov.

Čoviću nič ne pomenijo niti haaške sodbe, v katerih je dokazano etnično čiščenje. In to tiste bivšim voditeljem fantomske Herceg-Bosne, ki so sodelovali v zločinskem podvigu, na čelu katerega so bili Tuđman, Šušek in Mate Boban.

Čović je obljubil v tem letu tudi TV kanal v hrvaškem jeziku. Sodeč po tem, koliko denarja se trenutno „črpa“ v kiseljaško TV KISS, ne bi smelo presenetiti, če bo prav to tisti tretji kanal.

Na zgodbo o ogroženosti Hrvatov, v sodelovanju z Miloradom Dodikom, od katere imata oba izdatno korist za uresničitev svojih politično-poslovnih ciljev, je Čović dobil večji del pogače v Svetu ministrov, kot mu pripada.

Čaka se zdaj Vlada FBiH, da se vidi, ali bo tudi tu reševal hrvaško vprašanje.

In s finalizacijo pogajanj o delitvi oblasti s koalicijskimi partnerji je voditelj HDZ začel tudi zgodbo, kako mu zdaj „pakirajo in montirajo primere“.

Verjetno, kot mu je doslej uspevalo zahvaljujoč malomarnosti in nesposobnosti bh. pravosodja, da vroči številne obtožnice za korupcijo, demontira primere in jih z državne spusti na kantonalno raven, kjer seveda padejo, Čović igra na karto, da bo tudi v primeru „Čaušević“ pobegnil roki pravice. Ne gre ga seveda podcenjevati, saj je čiste primere uspel obrniti v svojo korist. Kajti, čemu vpitje, preden so sploh objavljeni rezultati preiskave. Ali pa on ve nekaj, česar javnost ne ve, pa vnaprej načrtno dviga hrup.

S svojim vedenjem, zlasti v zadnjem letu, ki je kulminiralo z današnjim obiskom Tuđmanovega in Šuškovega groba, želi Čović dokazati tezo, da je BiH nemogoča kot država in kot družba.

In da je edina rešitev za Hrvate tretji entitet. Morda bi moral vprašati tudi Hrvate, ki jim HDZ in on nista dala „certifikata o hrvatstvu“ in katerim Šušek ni idol, kakšno državo in domovino si želijo.