Čoviću je bolj mar za vojne zločince v Haagu kot za Komarico v RS

Avtor: Sead Omeragić

Odnos med Miloradom Dodikom in Draganom Čovićem je čista kopija odnosa med Bobanom in Karadžićem, miniatura Miloševića in Tuđmana, s katero naj bi potrdili delitev BiH. Čović in Dodik sta se srečala v Karadjordjevu leta 2009, po zaslugi Borisa Tadića. Trenutno stanje jima ustreza: v RS ni Hrvatov, zato je Čović tam, da potrdi etnično 'čistost' manjše entitete BiH.

In potem je škof Komarica spregovoril o položaju Hrvatov v RS:

- Ljudje, pridite v Banja Luko in se prepričajte sami, to je Bleiberg. Kje so ljudje iz Banja Luke, zakaj so bili ubiti, zakaj jim je bila odvzeta pravica do identitete? Nimajo rojstnega kraja. To je Bleiberg, kar se mene tiče, je dejal škof Komarica.

Milorad Dodik se je takoj odzval in zahteval, naj Komarica prekliče svojo izjavo, v kateri je Banja Luko primerjal z Bleibergom. To je bilo dovolj, da so se začeli napadi na škofa Komarico. Mnogi so pričakovali, da bo Dragan Čović zaščitil Komarico pred napadi, ki jih je sprožil njegov (Čovićev) prijatelj Dodik. Vendar je Čović takrat dejal, da verjame, da 'Komarica ne bi smel dati takšne izjave'.

Nimam namena komentirati izjav kogarkoli. Cerkev naj opravlja svoje delo, politika bo opravila svoje, toda kar bi morali vsi skupaj storiti – škof Komarica, Perić in kardinal Puljić – je, da se usedemo in razmislimo, kako ustaviti odhod mladih, je dejal Čović.

Čović sedi in razmišlja že 23 let. Ugotovil je, da so bili Hrvati etnično 'očiščeni' iz Tuzle, Sarajeva, Zenice, prav tako iz Republike Srbske, in s takšno izjavo je povzročil veliko zgražanja.

Željko Reiner, predsednik hrvaškega sabora, je zapustil govorniški oder v Banja Luki, ker na novinarski konferenci ni bilo državnih zastav. Tema pogovora s predstavniki RS pa naj bi bil težak položaj Hrvatov. Kako to, da je njihovo stisko mogoče videti iz Zagreba, ne pa iz novega predsedniškega urada v Mostarju?

Nihče nima pravice odtujiti kogarkoli v BiH, vključno s predstavniki bošnjaškega, srbskega ali hrvaškega naroda, je odgovoril Čović.

Sliši se šokantno, vendar v tej izjavi očita Komarici, da ga želi odtujiti od Dodika.

Ta izjava dokazuje, da je med Čovićem in Dodikom več kot le prijateljstvo. Morda se zdi, da je razlog za pokornost srbski strani prišel iz nekdanjih državnih institucij.

Morda je zato Čović površno obravnaval škofovo izjavo o grozljivih pobojih v Banja Luki leta 1992. Danes Srbi iz Banja Luke odkrito govorijo o pobojih 250 Bošnjakov in Hrvatov v svojem mestu, vendar do zdaj nihče ni niti poskušal preiskati, kaj se je dogajalo v mestu, v katerega med vojno ni padla niti ena granata.

-Ne želim se vračati v preteklost, je na to dejal Čović.

Kljub temu je odšel na obisk v Haag k Prliću in drugim ključnim ustvarjalcem preteklosti v tej državi. S tem jim je kot predsednik izkazal spoštovanje za njihova prizadevanja med vojno, za zločine, storjene v koncentracijskih taboriščih, od Dretelja do Heliodroma, od Stupnega dola do Ahmici.

Čović preprosto nima stališča, ko gre za Hrvate v RS. Zaradi pomanjkanja stališča v RS ni Hrvatov. Danes Posavski Hrvati s kančkom sarkazma zaključujejo: Ko Čović pride na obisk k Dodiku s svojim voznikom, telesnimi stražarji in spremstvom, se število Hrvatov v RS poveča za nekaj odstotkov!

Ena grozljiva etnična čistka nima mesta v Čovićevi nacionalni strategiji. Če bi si Čović iskreno želel vrnitve svojih ljudi v njihove domove, bi bil Dodik osamljen pri promociji RS kot etnično čistega ozemlja.

Prav tako, če bi se Čović in njegova HDZ nehala sanjati stare sanje o veliki državi, bi BiH kmalu postala funkcionalna država. Vendar Dragan Čović potrebuje volivce, ti pa so v Federaciji. Zato so Hrvati ogroženi tukaj, ne v RS. Preprost izračun: Ni Hrvatov v RS, ni grožnje.

Tako Komarico veliko bolj branijo bošnjaški politiki kot Čović. Tako Čović obiskuje tiste, ki so izgnali Bošnjake in Srbe iz Hercegovine. Kajti, če ne bi bilo zločinske preteklosti, ne bi bilo Republike Srbske in HZHB. Bila bi Bosna in Hercegovina.