Korupcija in slabi diplomati škodijo ugledu EU na Balkanu

Ernad Metaj

EU si laže. To je najbolj očitno na primeru Balkana. Poročila, ki prihajajo iz EU o zmernem uspehu reform, želijo prikriti popolno debakle evropske politike na Zahodnem Balkanu. 

Bruselj bi moral resno razmisliti o navedbah direktorja Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) Zijada Bećirovića, da so nekateri njihovi diplomati, zadolženi za Balkan, nagnjeni h korupciji in da so vzpostavili sodelovanje z lokalnimi skorumpiranimi politiki. Gabriel Escobar, posebni odposlanec ZDA za Zahodni Balkan, je upravičeno dejal, da BiH nima etničnega, temveč problem sistemske korupcije in pomanjkanja verodostojnosti domačih politikov.

Dejstvo je, da EU v BiH, pa tudi v preostali Zahodni Balkan, ni poslala svojih najboljših in najbolj izkušenih diplomatov. V javnosti se pogosto sliši mnenje, da je tretjerazrednim politikom, ki so bili imenovani v regijo, pomemben le njihov lastni napredek. To ne bi bil problem, če bi EU jemala Bosno in Hercegovino ter Zahodni Balkan resno. Ker EU ni postavila tega geopolitičnega območja na vrh svojega seznama prioritet, so slabi diplomati pogosto prepuščeni sami sebi.

Rezultati so najbolj vidni v BiH, kjer so mednarodni uradniki znatno prispevali k degradaciji državnih institucij in zmanjšali pogajanja o reformah na voditelje SDA, HDZ in SNSD. Pogajanja potekajo v restavracijah namesto v institucijah. EU bi se morala zavedati tveganj, ki jih avtoritarni in populistični voditelji predstavljajo za demokracijo. Njihovo krepitev običajno spodbuja korupcijo. Korupcija spodkopava demokratične institucije, ki jim je vse težje obvladovati procese. Na žalost je BiH, ko gre za korupcijo, dokazala, da je ena izmed „šampionov“.

Ena najbolj tveganih evropskih držav glede korupcije je Madžarska in priča smo njenemu močnemu vplivu na razvoj situacije v BiH. Ne gre le za obljubljeno finančno pomoč madžarskega premierja Viktorja Orbana RS, temveč za dejstvo, da je ena ključnih oseb za Zahodni Balkan Madžar Oliver Várhelyi, ki je komisar za širitev. V zadnjem času so krožile govorice, da je poskusil izvesti posebno sejo NSRS z Dodikom o prenosu pristojnosti. To je bilo pričakovano zanikano, a sum je ostal.

Po mnenju Daniela Serwerja, profesorja na Univerzi Johns Hopkins v ZDA, enega od pogajalcev Daytonskih sporazumov in poznavalca Balkana, je Dodik prvak srbskih idealov, poslušna lutka Moskve in globoko skorumpiran tat z nezakonitimi dobički, ki ga morata EU in ZDA ustaviti.

Žal, dejanja Delegacije EU v BiH so doslej pokazala nezmožnost „stare dame“, da se zoperstavi Dodiku. Kadrovanje je lahko spet problem, saj je za vodjo Delegacije EU v BiH imenovan Avstrijec Johann Sattler, za katerega se sumi, da je pod močnim ruskim vplivom. Sattler je ruski študent, njegovo imenovanje pa je potisnila takratna avstrijska zunanja ministrica Karin Kneissl. Kasneje se je preselila v poslovni svet. S svojega ministrskega položaja je sedela na mestu svetnice v upravnem odboru najmočnejše in največje ruske državne naftne družbe Rosnjeft. Ruski predsednik Vladimir Putin je bil na njeni poroki.

Zdi se, da je EU prepustila BiH in Zahodni Balkan vplivu desničarskih vlad. Poleg očitne rasti ruskega vpliva to tudi spodbuja korupcijo, in nihče na tem območju se še ni resno poskusil spoprijeti s tem. Alarm se je oglasil v BiH in na Zahodnem Balkanu že pred časom, in EU se mora objektivno vprašati, ali njeni odposlanci gasijo ogenj ali ga dolivajo. Evropa je že padla na izpitu v BiH in na Balkanu. Primer BiH, pa tudi pomanjkanje podpore vladi Zorana Zaeva v Severni Makedoniji, kažejo, da se spet drsi v tej smeri.

Upati je, da se bo zavedanje, zlasti v Nemčiji, povečalo, da bi morebitni novi konflikti na Balkanu tokrat ogrozili samo EU. Brez tega bi bilo pošteno, da se stvari ponovno prepustijo ZDA; morda njihove rešitve niso bile najboljše, vendar so že dokazale, da imajo moč, da ohladijo domače vročekrvneže.