Čongradin: Kdor obožuje Miloševića, bo glasoval za smrt in lakoto

BEOGRAD, (Patria) - Novinarka in kolumnistka beograjskega časopisa Danas Snežana Čongradin se je ostro odzvala na izjave srbskega zunanjega ministra Ivice Dačića, ki je ponovno hvalil nekdanjega srbskega diktatorja Slobodana Miloševića.

- Ko Ivica Dačić pravi, da bi moral tisti, ki je oboževal Slobodana Miloševića, največjega političnega zločinca v novejši svetovni zgodovini, glasovati za Socialistično stranko Srbije na beograjskih volitvah, se postavlja vprašanje, ali je vodja socialistov nor ali le neverjetno pokvarjen in nesramen – meni Čongradin.

Čongradin se sprašuje, kako je mogoče, da srbski predsednik Aleksandar Vučić in premierka Ana Brnabić tolerirata Dačićeve hvalnice na račun Slobodana Miloševića.

- Prav tako se postavlja vprašanje, ali sta predsednik države in predsednica vlade, ki Dačića obdržita na mestu vodje diplomacije s takšnimi stališči in izrazi spoštovanja do diktatorja, odgovornega za največje obubožanje in najbolj gnusne zločine na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, nora ali prav tako le neverjetno neodgovorna, nesramna in pokvarjena.

Hkrati se postavlja tudi vprašanje, kako nenormalni so mediji in celotna javnost v Srbiji, ko takšne izjave vodje SPS in zunanjega ministra obravnavajo kot običajnost, značilno za predvolilno kampanjo, in kot nekaj, zaradi česar se ne bi smeli posebej vznemirjati in posvečati pozornost.

Vojna, lakota, umori, genocid, etnična čiščenja, politični umori, nato pa še več generacij pohabljenih kot posledica vsega tega, da se najnormalneje in popolnoma brezbrižno uporabljajo kot aduti v predvolilni kampanji leta 2018, govori o vsem nasilju, ki ga aktualni oblastniki, predstavniki opozicije, javni delavci in vsi tisti, ki imajo poslanstvo skrbi za navadne ljudi, državljane te države, so pripravljeni izvajati zaradi osebne koristi ali zaradi popolnega neznanja, neobčutljivosti in nedoraslosti poslu, ki ga opravljajo.

To je takšna situacija, da si nekdo, ki je vsaj malo normalen in naklonjen zdravemu razumu, zaželi pobegniti z glavo brez ozira, se umakniti in osamiti, za vedno zapustiti lastno državo. Ali pa nadaljevati, da stoji sam v čudu, prestrašen, vznemirjen, zmrznjen od količine brutalnosti, primitivizma in lahkosti, s katero se drugi soočajo s smrtjo in lakoto svojih najbližjih in najdražjih, molče in ne reagirajoč na priklic tistega časa, v katerem sta bili prav smrt in lakota najdominantnejši značilnosti stanja v družbi.

Ne obstaja sovraštvo do drugega, čigar temelji niso v sovraštvu do sebe in svojega. In to je prav odraz in ogledalo naše družbe, tako kot nam ga uspešno vsiljujejo politične in medijske elite navadnim ljudem skoraj trideset let od začetka vojn in propada države in naroda pod vodstvom Slobodana Miloševića, ali Dačićevega Slobe – zaključuje Snežana Čongradin.