Dejstva Hrvaške med vojno v BiH

Napisal: doc. dr. Goran KOVAČEVIĆ

Dejstvo, da je Hrvaška postala članica EU, je ne oprosti odgovornosti za hudodelstva, storjena na ozemlju Bosne in Hercegovine, niti ji ne daje pravice, da se postavlja kot merilo stvari v regiji. Posebej je treba povedati, da si Hrvaška nikakor ne sme vzeti pravice, da škoduje ugledu naše države in da njeni predstavniki oblasti izrekajo lažne informacije o Bosni in Hercegovini kot grožnji za varnost EU.

Uradne oblasti v BiH naj razmislijo o pravnih mehanizmih kot načinu preprečevanja škode, ki bi jo po naši državi lahko povzročila maliciozna politika Republike Hrvaške v očeh svetovne javnosti.

Resnica nas bo vse osvobodila, resnica pa je, da je bila Hrvaška agresor v Bosni in Hercegovini in da jo tako moramo obravnavati, saj ne vidim kesanja niti v obrisih.

Dejstva o udeležbi Hrvaške v vojni v BiH

27. decembra 1991. je bil v Zagrebu sestanek o tem vprašanju, ki mu je predsedoval Franjo Tuđman, v prisotnosti številnih predstavnikov Hrvatov iz BiH in Hrvaške. Tuđman je na samem začetku napovedal, da je cilj sestanka določiti »strategij(o) hrvaške politike, hrvaške politike v celoti, torej tudi HDZ Bosne in Hercegovine«.

Na tem sestanku je Stjepan Kljuić zagovarjal možnost ustvarjanja enotne BiH, razdeljene na kantone. Mate Boban je zagovarjal ustanovitev HZ HB kot neodvisnega entiteta, ki bi se sčasoma pripojil Hrvaški. Na koncu sestanka je predsednik Tuđman kritiziral stališče Stjepana Kljuića, češ da je preveč blizu stališču Alije Izetbegovića; spomnil je tudi, da so Hrvati želeli, da se v preambuli Ustave Republike Hrvaške navede »Banovina Hrvaška«; končno je izrazil mnenje, da bodo se Muslimani zadovoljili z državico v preostalem delu BiH. Izjavil je tudi, da je »čas, da izkoristimo priložnost, da zberemo hrvaško nacionalno bitje v maksimalno možnih mejah« in trdil, da BiH dejansko onemogoča uresničitev resnično neodvisne Hrvaške.

9. februarja 1992. je vodstvo HDZ Hrvaške in HDZ BiH na sestanku v Livnu sprožilo vprašanje združitve vseh Hrvatov BiH s Hrvaško. Na tem sestanku je bilo dogovorjeno, da HDZ BiH vloži prošnjo Vladi in Saboru Hrvaške, da se bosanskim Hrvatom dodeli hrvaško državljanstvo in pravica glasovanja na volitvah, organiziranih na Hrvaškem, z namenom ustvarjanja »neuničljive niti« med Hrvati.

Oboroženi spopad, ki je izbruhnil na ozemlju ene države in ki se na prvi pogled zdi notranjega značaja, je lahko kljub temu mednaroden, če druga država s svojimi četami intervenira v tem spopadu ali če nekateri udeleženci v notranjem oboroženem spopadu delujejo v imenu te druge države.

Dokazi kažejo, da je Hrvaška pod pritiskom mednarodne skupnosti bodisi poskušala prikriti prisotnost HV v BiH bodisi jo je poskušala upravičiti z besedami, da so pripadniki HV na tem ozemlju prostovoljci. Vendar pa poročilo Ivana Kapularja, poveljnika zbornega območja Osijek z dne 23. julija 1993., navaja, da so starši vojakov HV demonstrirali proti pošiljanju svojih otrok na »južno bojišče« in na podlagi odredbe Ivana Kapularja, poveljnika 5. gardne brigade HV, je bilo 26 pripadnikov 4. motorizirane brigade HV disciplinsko kaznovanih, ker so zavrnili odhod na »južno bojišče« 22. oktobra in 11. novembra 1993.

»Južno bojišče« se je namreč po dokazih raztezalo na enem delu tako imenovane HZ HB.

Dokazi, ki se nadalje v besedilu obravnavajo, potrjujejo dejstvo, da je Hrvaška izplačevala plače pripadnikom HV, ki so bili nameščeni v BiH.

Obstajajo številni dokazi, ki izvirajo od predstavnikov mednarodne skupnosti, lokalnih prič ali v obliki dokumentov lokalnih organov oblasti, s katerimi se ugotavlja prisotnost sil HV na »južnem bojišču«. Celo ICTY je v svojih sodbah ugotovil, da je v spopadih ABiH in HVO sodelovala HV.

Na primer, vojaki, ki so napadli Prozor 23. oktobra 1992., so bili porekla iz Splita, Grud in Livna, ter so bili del mešane enote HVO in HV, čeprav so vsi pripadniki te enote nosili oznake HVO. Te informacije so potrjene iz več virov, ki navajajo, da so 23. oktobra 1992. sile HVO in HV zavzele Prozor. Obstajajo tudi priče in dokumentacija mednarodnih organizacij, ki potrjujejo, da so sile HV večkrat prisostvovale na območju Prozora v obdobju od novembra 1992. do januarja 1994. Enako je z občino Gornji Vakuf v kraju Sovići.

Prisotnost HV je bila zabeležena tudi v Mostarju. Obstajajo dokumenti HVO, v katerih piše, da so oblasti HZ HB poskušale prikriti prisotnost HV v Mostarju tako, da so odredile pripadnikom, naj odstranijo oznake HV s svojih uniform. Še več, pripadniki Opazovalne misije EU in osebje UNPROFOR so ugotovili prisotnost in neposredno intervencijo sil HV v BiH, še posebej na območju Mostarja skozi vse leto 1993.

Glede taborišča Heliodrom obstajajo številna pričevanja oseb, ki so bile zaprte v Heliodromu in ki so videle pripadnike brigad HV »Gromovi« in »Tigrovi«, nameščene v Heliodromu v različnih trenutkih med obdobjem od maja do decembra 1993. Poleg teh obstajajo tudi drugi dokazi, ki prav tako potrjujejo prisotnost pripadnikov HV v tem taborišču za zapornike v obdobju med avgustom 1993. in januarjem 1994. Prav tako izjave več prič in dokumenti mednarodne skupnosti potrjujejo prisotnost sil HV v Ljubuškem med majem in oktobrom 1993.

Kar zadeva Stolac in Čapljino, je situacija enaka. Obstajajo dokazi, da so pripadniki HVO, HOS in HV zavzeli položaje, ki so jih Srbi zapustili v Stocu, oziroma da je HV prisostvovala v občinah Stolac in Čapljina med poletjem 1992. Poleg tega številni dokazi potrjujejo prisotnost sil HV na območju Čapljine od poletja 1992. do julija 1993., medtem ko na območju Stoca le do poletja 1992.

Kot bi rekli pravniki, obstajajo dokazi izven razumnega dvoma, da je HV neposredno intervenirala v spopadu med HVO in ABiH na strani HVO v občinah: Jajce, Kreševo, Busovača, Vitez, Novi Travnik, Travnik, Kiseljak, Fojnica, Kakanj, Vareš, Kotor-Varoš, Tomislavgrad, Livno, Kupres, Bugojno, Gornji Vakuf, Prozor, Konjic, Jablanica, Posušje, Mostar, Široki Brijeg, Grude, Ljubuški, Čitluk, Čapljina, Neum, Stolac in deli Skender-Vakufa (Dobretići) in Trebinja (Ravno). Kar pomeni, da se glede na to neposredno intervencijo lahko zaključi, da je spopad med ABiH in HVO imel značilnosti mednarodnega oboroženega spopada.

Dokazi o posredni intervenciji in splošnem nadzoru Hrvaške

Peter Galbraith, nekdanji ameriški veleposlanik na Hrvaškem, je izjavil, da je Hrvaška imenovala in razreševala generale in visoko vodstvo HVO. Obstajajo dokazi, ki potrjujejo to tezo, in ti kažejo, da so osebe, ki so bile na najvišjih položajih v HVO, kot so Milivoj Petković, Slobodan Praljak in Žarko Tole (vsi trije so bili v različnih obdobjih poveljniki Glavnega štaba, ter Ivan Kapular, namestnik poveljnika Glavnega štaba), hkrati tudi častniki HV.

Poleg omenjenih so tudi drugi višji častniki HVO hkrati pripadniki HV. Na primer, Željko Šiljeg, poveljnik OZ Severozahodna Hercegovina HVO, je bil polkovnik HV. Vladimir Primorac, iz 145. brigade HV, je opravljal dolžnost namestnika poveljnika 3. bojne Vojne policije HVO, Nedjeljko Obradović, ki je bil 21. januarja 1993. poveljnik 1. brigade »Knez Domagoj« HVO, pa je bil dodeljen 116. brigadi HV istega datuma. Stanko Sopta, polkovnik HV, je bil na položaju namestnika poveljnika »Kažnjeniške bojne« HVO in poveljnika 3. brigade HVO.

Združeno vodenje HV in HVO vojaških operacij

Po izjavi haaškega pričevalca Cirila Ribičića je HZ HB usklajevala svoje vojaške dejavnosti s Hrvaško. Poleg tega obstajajo dokazi, ki kažejo, da so poveljniki HV izdajali odredbe enotam HVO za vojaške operacije in da je Gojko Šušak prisostvoval sestankom z vodstvom HZ HB v vlogi ministra za obrambo Hrvaške.

Pošiljanje poročil HVO hrvaškim oblastem

Obstaja veliko dokazov, ki kažejo na to, da je HVO poročal o svojih dejavnostih hrvaškim oblastem in/ali HV, na primer poročilo iz sredine septembra 1993., v katerem voditelji Herceg-Bosne/HVO obveščajo Franja Tuđmana, da v Stocu ni več niti enega Muslimana in da so v mesto naseljeni Hrvati iz srednje Bosne, ki so nastanjeni v muslimanskih hišah.

Obstoj logistične podpore iz Hrvaške

Nesporni so dokazi, ki potrjujejo, da je Hrvaška nudila logistično in finančno podporo v oboroženem spopadu v BiH, kar se je kazalo v finančni podpori, pošiljanju orožja in opreme ter pomoči v obliki usposabljanja in strokovnega znanja.

Finančna podpora, pošiljanje orožja in opreme

Obstajajo jasni dokazi, ki kažejo, da je Ministrstvo za obrambo Hrvaške prav tako dobavljalo orožje, opremo in pošiljalo denarna sredstva HVO.

Pomoč pri usposabljanju in strokovnem znanju

Vojaška policija HV je nudila pomoč Vojni policiji HVO v obliki usposabljanja in organiziranja dela. MUP Hrvaške je prav tako organiziral programe usposabljanja, namenjene policiji HVO, kar je splošno znano dejstvo.

Politični vidiki splošnega nadzora Hrvaške nad HVO in HZ HB

Splošni nadzor, ki ga je imela Hrvaška nad HVO in oblastmi HZ HB, je imel tudi politične vidike in se je konkretno sestojil v nadzoru in posrednem vplivu Hrvaške na HVO in HZ HB.

Obstajajo dokazi, ki kažejo, da je mednarodna skupnost od maja 1992. do Washingtonskega sporazuma pogosto prosila hrvaško vodstvo, zlasti predsednika Tuđmana, naj vpliva na vodstvo HZ(R) HB, da bi se prekinila sovražnosti med HVO in ABiH. Sam Peter Galbraith je večkrat osebno prosil predsednika Tuđmana in Mateja Granića, naj posredujeta, da bi predstavnikom mednarodnih organizacij zagotovili dostop do taborišč za zapornike HVO, da bi zagotovili svobodo gibanja humanitarnim konvojem v BiH in da bi prenehala zlorabljanja s strani HVO.

Prav tako sta Varnostni svet in Generalna skupščina Združenih narodov prosila hrvaško vodstvo, naj izkoristi ves vpliv, ki ga ima na vodstvo HZ HB, da bi prenehala kršitev mednarodnega prava v BiH. Številni dokazi kažejo, da je zaradi teh pritiskov hrvaško vodstvo resnično sprejelo ukrepe, da bi vodstvo HZ(R) HB izpolnilo zahteve mednarodne skupnosti.

Glede na dele dostopnih izjav prič, oziroma predstavnikov mednarodne skupnosti, kot tudi glede na izjave Petra Galbraitha, nekdanjega veleposlanika ZDA na Hrvaškem, je Franjo Tuđman menil, da bi BiH kot suverena in samostojna država morala prenehati obstajati in da bi se znaten del ozemlja BiH moral pripojiti ozemlju Hrvaške. Josip Manolić, visoki hrvaški politični funkcionar, je pojasnil, da je Franjo Tuđman želel pripojitev zahodne Hercegovine, ker je ta del ozemlja BiH »etnično čist« in meji na Hrvaško. Torej, nesporna je dejstvo, da se je Franjo Tuđman zavzemal za delitev BiH med Hrvaško in Srbijo, in sicer tako, da bi se del BiH pripojil Hrvaški ali, če to ne bo mogoče, z obstojem znotraj BiH avtonomnega hrvaškega ozemlja, ki bi bilo tesno povezano s Hrvaško.

Znano je dejstvo, da se je v obdobju od 1990. do najkasneje konca leta 1992. Franjo Tuđman večkrat, med drugim 25. marca 1991. v Karađorđevu, sestal s predsednikom Srbije, Slobodanom Miloševićem, zaradi določanja »načrtov« za delitev BiH med Hrvaško in Srbijo: večina bosanskih Hrvatov bi vstopila v sestavo Hrvaške, večina bosanskih Srbov pa bi vstopila v sestavo Srbije, s čimer bi bosanskim Muslimanom ostala le majhna avtonomna cona okoli Sarajeva.

Poleg tega je treba upoštevati, da so se 6. maja 1992. predstavniki bosanskih Srbov, med katerimi so bili Radovan Karadžić, Momčilo Krajišnik in Branko Simić, ter predstavniki bosanskih Hrvatov, med katerimi je bil Mate Boban, sestali v Gradcu, glede delitve BiH v skladu z mejami Banovine Hrvaške, opredeljenimi s sporazumom Cvetković-Maček iz leta 1939.

28. novembra 1992. je Franjo Tuđman sklical sestanek na Brionih (Hrvaška), med katerimi udeleženci so bili tudi Herbert Okun in Gojko Šušak, na katerem sta Franjo Tuđman in Gojko Šušak večkrat omenjala delitev BiH med Srbi in Hrvati.

Torej, ko se vse sešteje, se lahko zaključi, da je v času od 18.11.1991. do aprila 1994., in morda tudi po tem, več oseb, vključno s Franjo Tuđmanom in drugimi funkcionarji, vojaškimi ali civilnimi v Vladi Hrvaške, sprožilo in sodelovalo v združenem zločinskem podvigu političnega in vojaškega izganjanja bosanskih Muslimanov, Srbov in drugih nehrvatov, ki so živeli na tistih delih BiH, za katere se je trdilo, da pripadajo HZ HB, zaradi trajnega odstranjevanja tega prebivalstva s teh delov BiH, etničnega čiščenja teh območij, ter pripojitve teh ozemelj kot dela »Velike Hrvaške«, v kratkem roku ali med daljšim obdobjem, da bi postale del Republike Hrvaške ali bile tesno povezane z njo.

Ta cilj naj bi se uresničil z uporabo sile, zastraševanja ali grožnje z uporabo sile, pregona, zapiranja in zaplembe, prisilnega premestitve in deportacije, odvzemanja in uničevanja premoženja, ter z drugimi kriminalnimi sredstvi kot tudi z drugimi sredstvi, ki vključujejo storitev takšnih kaznivih dejanj. Splošni cilj UZP je bil vzpostavitev hrvaškega ozemlja v mejah Banovine Hrvaške, teritorialnega entiteta, ki je obstajal od 1939. do 1941. leta.

Poseben cilj UZP je bilo ustvarjanje političnega in narodnega zemljevida teh območij, tako da bi v njih prevladovali Hrvati, tako v političnem kot v demografskem smislu.

Vsekakor je Franjo Tuđman, kot predsednik Hrvaške, vedel za te preganjanja, deportacije in prisilne premestitve muslimanskega prebivalstva v BiH, ter je imel namen, da se ta dejanja storijo, v interesu spreminjanja demografske slike in uresničevanja svojega cilja ustvarjanja Velike Hrvaške.

Torej vse to govori, da je bila Hrvaška zelo vpletena v vojna dogajanja v BiH z določenim ciljem, in sicer da se BiH teritorialno razdeli med Hrvaško in Srbijo ter da preneha obstajati kot država. Na žalost ta načrt še vedno obstaja, le njegovi akterji se spreminjajo.