DEJSTVA MUČI DINO, DOKAZI DENISA Ne more se ničelne hitrosti na poti v NATO pospešiti, to je stanje mirovanja!

Piše: Rasim Belko

Da bi se izognili konfliktu z Miloradom Dodikom, so stranke Trojke pristale na konflikt z Natom na poti Bosne in Hercegovine. Ker je od Dodika odvisno in odvisno je obstoj Trojke v oblasti, je očitno dovolj motiv, da Elmedin Konaković, Nermin Nikšić in Edin Forto suspendirajo najpomembnejšo integracijsko pot BiH.

V enem letu njihove oblasti je absolutno prednost dobil privid, ki ga imenujejo evropska pot, medtem ko je Nato s časom izginil celo iz formalnega omenjanja v integracijskem paketu.

Prodajalec megle, kot že dolgo je, Elmedin Konaković, neuspeh političnega projekta, ki mu pripada in ki ga deloma vodi po preizkušeni recepturi, poskuša prevaliti na nekoga tretjega.

Nerad oblasti po vertikali Konaković prevali na opozicijo, dejstva, da je pot v Nato prodal za fotelje, pa pripiše Demokratski fronti, SDA-ju in Željku Komšiću.

Ker vem, da bo prvi komentar na to besedilo fraza o “analitikih SDFA”, se ne bom ukvarjal s spopadanjem Konakovića s političnimi nasprotniki, temveč s dejstvi, ki so vse pogosteje največji nasprotnik temu, kar predsednik Naroda in pravice govori. Ker je nemogoče oporekati njegovemu delu, glede na to, da nič konkretnega ne počne.

Medtem ko v skladu s sloganom Trojke “krivi so tisti pred njimi” govori, da je prejšnja državna oblast ustavila pot v Nato Bosne in Hercegovine, nam Konaković kaže, da tudi njegovo diplomatsko znanje ni vredno nič, saj na strani Nata jasno piše, da smo kandidatka za članstvo, generalni sekretar zavezništva Jens Stoltenberg pa nenehno ponavlja, da smo kot takšni v fokusu največje vojaške zveze.

Istočasno javnost prepričuje Denis Bećirović, član Predsedstva BiH in kader Trojke, da se premikamo po pospešeni poti v Nato, ter vabi člane Severnoatlantskega sveta (NAC), naj nam pomagajo pospešiti to pot. Kontradikcija, ki jasno kaže na poskus preusmeritve odgovornosti v paniki, da jih javnost ne razkrinka.

„Danes sem Severnoatlantski svet odprto pozval, naj pomaga, da se Bosna in Hercegovina pospešeno premika k članstvu v Natu,“ je dejal Bećirović 1. februarja po srečanju s člani NAC-a.

Vendar je pozabil, da so člani NAC-a že s svojim prihodom v Sarajevo zavezani, da nam pomagajo, in da je on eden od krivcev, zakaj je pot v Nato upočasnjena: Ker je Bećirović, z isto logiko kot Konaković, podprl Borjano Krišto kot vodjo Sveta ministrov brez zagotovil za pot v Nato. In zdaj bi nam predaval o poti v Nato, verjetno verujoč, da imamo kolektivno amnezijo.

Bećirovićeve trditve o pospeševanju poti v Nato in Konakovićeve o njeni blokadi v prejšnjem Svetu ministrov BiH so jasna mera norosti delovanja in obnašanja celotnega aparata oblasti. Bećirović govori, kar se sanja babici, Konaković pa, kar mu je všeč. Ker prvemu zgodba o uspehu potrebuje, da bi izkoristil tehnično opremo in se hvalil z nekimi uspehi, drugemu pa, da spet z malih in velikih ekranov govori, da pred njim nič ni bilo vredno, zdaj pa je eto, danilo.

Dejstva pa kažejo, da je z odhodom prejšnjega Sveta ministrov pot v Nato potisnjena v kot, da smo kot država ignorirali obveznost pošiljanja Programa reform, da ni vojaških vaj, čeprav geopolitične okoliščine silijo vrh Nata, da vztraja pri vstopu BiH. Istočasno se ne držijo seje Komisije za Nato, ne glede na to, kako se imenuje, ker so te seje nujne za opredelitev naših nadaljnjih korakov v Natu.

In povsem nepomembno je, kako se Komisija imenuje, če ne opravlja svojega dela. Nesmiselno je potem, da nekoliko izgubljeni, kot običajno zmedeni Denis Bećirović poziva kogarkoli, naj pomaga vstopu BiH v Nato.

Ker je to delo na oblasti BiH, da naredijo potrebno, da bi se ta proces predvsem reaktiviral, šele nato pospeševal. Ničelne hitrosti se ne more pospeševati, to je stanje mirovanja, oziroma hibernacija, medtem ko nam grozi okupacija.

Sosednja država se oborožuje in obnavlja vojaško obveznost. In vemo, kje bodo testirali tako znanje vojakov kot moč orožja.

Če je Bećiroviću resnično mar za zagon poti v Nato, potem to mora prevaliti na Borjano Krišto in Zukana Heleza, da deblokirata celoten proces, da bi se sprejela nacionalni načrt in program reform. Istočasno bi Bećirović kot član kolektivnega šefa države od šefa diplomacije in predsednika NiP-a moral zahtevati resnejši angažma na politični agendi oživitve Nata.

Ker Bećirovićeva samozadostna teatralnost in monologi ne bodo prispevali k poti v Nato, še posebej pa ne bodo razkrili, da je isti ta Bećirović podprl Krištovo, preden je dala garancije, da bo spremljala potrebe na poti v Nato. In zato so Bećirovićevi pozivi NAC-u ali komurkoli izven države, naj pomaga poti BiH v Nato, licemerni, ker je s svojo odločitvijo sam pomagal blokadi te poti.

Tako kot je poslovno nedolžni Konaković s politiko izogibanja konfliktu s secesionistom Dodikom privolil v popolno izločitev Natove agende iz Sveta ministrov.

In ko je javnost spoznala, kdo je odgovoren za blokado najpomembnejše integracijske poti BiH, je začel plesti propagandno mrežo. Vendar Bećirovićeva ne Konakovićeva namera skrivanja pred odgovornostjo ne bosta uspeli in strah pred tem ju očitno sili v zavajanje javnosti.

Morda so tisti pred njimi delali napake v korakih, vendar ti ne delajo korakov in to se ne more obravnavati kot prednost političnih nasprotnikov, temveč kot nevarnost za državo Bosno in Hercegovino.