Christian Schmidt visoki predstavnik ali politični posrednik: OHR beži pred odgovornostjo za izvajanje lastne odločitve!

Napisal: Rasim Belko

Skoraj štiri leta po prihodu v Sarajevo se Christian Schmidt vse manj doživlja kot visoki predstavnik mednarodne skupnosti, vse bolj pa kot politični posrednik z lastnimi agendami. Njegov mandat je jasen – zagotoviti izvajanje Daytonskega sporazuma, nadzorovati spoštovanje Ustave in jamčiti stabilnost države.

Vendar pa je Schmidt od svojega prihoda vztrajno kazal nagnjenost k oddaljevanju od tega dela in mu je ljubše gibanje po meglenih hodnikih lokalne politike, dogovarjanje, nagovarjanje in trgovanje z akterji, ki to državo destabilizirajo. Oktober 2022 in april 2023 sta najboljša dokaza, ko je v zameno za prikriti secesionizem HDZ-ja vsiljeval ustavne rešitve in kršil politične pravice Bošnjakov v FBiH.

Kar je v zadnjih mesecih jasno vidno, je prehod Schmidtovega angažmaja s položaja arbitra na aktivnega političnega udeleženca. Njegovo zaman političko »romanje« s predsednikom Elmedinom Konakovićem po Krajini, v očitni misiji preurejanja županijske oblasti, se ne more razlagati drugače kot politično mešetarjenje in kršitev mandatnega okvira.

In tega Schmidt, ne glede na to, kako se sklicuje na prožnost svojega mandata, preprosto nima pravice početi. To ni ne »bonsko pooblastilo« ne mandat Daytonskega mirovnega sporazuma. To je improvizacija človeka, ki očitno računa na nedoslednost mednarodnih centrov moči, medtem ko si dovoljuje vedenje, podobno svetovalcu, ne pa visokemu predstavniku.

Njegova srečanja z bošnjaškimi avtoritetami teh dni, pod krinko priprave sprememb volilnega zakona, dodatno potrjujejo to diagnozo. Schmidt ne skriva, da je HDZ-ju že dolgo najbližji, kar se je pokazalo tudi skozi neobvezne vinske sprehode z vodstvom HDZ-ja, pa tudi pogoste obiske Zagreba.

S tem se ustvarja vtis, da je visoki predstavnik postal praktični lobist ene politične opcije in njenega regionalnega mentorja. O tem se v Sarajevu že dolgo šepeta, vendar zadnji koraki ne zahtevajo več interpretacije, Schmidt uporablja svoj avtoritet za krepitev položaja tistih, katerih zahteve mednarodna skupnost že desetletja neuspešno uravnoveša.

Tu so še Schmidteva nenehna, skoraj eksotična potovanja – od regije do svetovnih prestolnic – ki redko prinesejo konkreten rezultat. Zdi se, da je visoki predstavnik bolj fasciniran s svojim statusom kot s resnostjo dela, ki mu je bilo zaupano. Vse to proizvaja nekakšno utrujenost pri državljanih BiH, ki jim je bil Schmidt namenjen kot jamstvo stabilnosti, a se je spremenil v figuro, na katero se gleda s podozrenjem in ironijo.

Na koncu, morda najhuje, Schmidt ne spoštuje niti lastnih odločitev. Rok, ki ga je naložil za financiranje volitev, je že zdavnaj potekel, pa ni nobene reakcije. Če sam visoki predstavnik ne stoji za svojimi potezi, zakaj bi ga poslušali tisti, zaradi katerih je naložil odločitve?

V Odločbi o spremembah in dopolnitvah Zakona o financiranju institucij Bosne in Hercegovine, člen 4. pravi: »Po predložitvi specifične proračunske zahteve s strani Centralne volilne komisije Bosne in Hercegovine bo minister za finance in zakladnico Bosne in Hercegovine dolžan brez odlašanja dati na razpolago zahtevana sredstva na zadevnih ali namenskih računih, ne glede na status postopka sprejemanja proračuna institucij Bosne in Hercegovine in mednarodnih obveznosti Bosne in Hercegovine za leto 2025. Če minister razdelitve ne opravi v roku sedmih (7) dni od dneva prejema relevantne zahteve, bo namestnik ministra dolžan opraviti navedeno razdelitev.«

Rok za podpis ministra za finance je potekel v petek, zato je od včeraj nujno, da to stori namestnik ministra, vendar iz nekih razlogov tega do zaključka tega besedila ni storil.

Schmidteva nedoslednost ne kaže le slabosti, ampak tudi nekakšno politično nesramnost, saj medtem ko se vztrajno vmešava v tisto, česar mu mandat ne daje, molči, ko je najbolj potrebno pokazati odgovornost.

Christian Schmidt je v BiH prišel kot upanje, da bo mednarodna skupnost ponovno resno obravnavala Daytonski sporazum in prihodnost te države. Danes pa je vse jasneje, da deluje kot prosti igralec, pogosto v funkciji partikularnih ali etničnih interesov, redko pa v službi države, katere ustavni red bi moral varovati. Njegov mandat ni piti vina z voditelji, niti krojiti županijskih večin. Njegov mandat je izvajati Dayton, in če tega ne more ali noče, potem bi tudi njegovi delodajalci morali imeti pogum, da to jasno priznajo in ga pošljejo domov!