Četrt stoletja lažne blaginje in naše zaspanosti: Zbudi se, s tvojo krvjo rišejo nove zemljevide!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Jutri bo leto 2024, čez nekaj mesecev pa četrt stoletja od prvega vrha Pakta stabilnosti v Sarajevu. Takrat je bila sprejeta Sarajevska deklaracija.

Ta dogodek, skoraj četrt stoletja nazaj, naj bi označil konec desetletja vojn in agresij, torej razpada Jugoslavije skozi krvave konflikte, ki jih je zaznamoval hegemonizem Srbije in Hrvaške.

Spomnim se, da se je to dogajalo v Zetri, s katere parterja je s čudnim upanjem izžarevalo nešteto cvetlic. Era balkanizacije naj bi se v teh vročih dneh v Sarajevu končala z začetkom ere evropeizacije. V prestolnico Bosne in Hercegovine je prispel Bill Clinton, predsednik takrat vodilne svetovne sile ZDA, pa tudi 38 drugih državnikov in številni predstavniki različnih mednarodnih organizacij.

Spomnim se, da je bil takrat glavni mesto te države pogosto blokiran, a nekako so vsi to prenašali, češ da bo že zjutraj bolje in naprednejše. Ljudje, politiki, novinarji, analitiki so pozabili, da je obljuba samo norčevanje in da boljšo prihodnost ne prinašajo dedki mrazovi, četudi jih vodi Clinton osebno.

Ostalo je le še nekaj ur do konca leta 2023, ki smo ga preživeli v računanju, kako točni so operativni in spin podatki, ki pravijo, da smo bližje vojni, kot si upamo zamisliti. Minilo je leto, v katerem je Milorad Dodik razvijal smeri secesije, Aleksandar Vučić testiral prehodnost teroristično-gverilskih vpadov, v Črni Gori je oživel duh Bulatovića, medtem ko na Kosovu vsak dan malo vojujejo, dokler ne vojujejo malo več.

Jugo-vzhodna Evropa, kot nas imenujejo tisti levo od Berlina, je pravzaprav potresno območje, kjer mir pomeni priprave na vojno, saj se tukaj kartografi zla z demonskimi obrazi niso utrudili od načrtovanja vojn in deljenja ozemelj. Pred Paktom stabilnosti se je ta projekt imenoval Velika Srbija, danes je to “srbski svet”. In zanimivo, namesto evropeizacije in NATO-izacije je na sceni precej močna srbizacija in celo kroatizacija jugovzhoda kontinenta.

Evropeizirani s tega balkanskega prostora krvi sta le Slovenija, ki realno nikoli v polnem smislu ni bila balkanska, in Hrvaška, ki jo je Berlin preprosto posrkal v ta evropski svet. Toda niti takšna Hrvaška ni ostala zunaj trdnih balkanskih meja.

Tako je evropeizacija postala izključno iluzija, s katero se zavajajo Bosanci in Hercegovci, da smo del njih, da nam ne bodo dovolili, da izginemo v krvi, da bomo čez nekaj mesecev na pragu EU…
Lažejo, tako kot so lagali že leta 1999.

Lažejo, ker nikoli niso želeli, da bi bili del Evropske unije, problem pa smo jim postali potem, ko nismo dovolili, da bi Srbija in Hrvaška razcepili našo državo. Ker je to bila rešitev, za katero se je Evropska unija zavzemala takrat, kot se zavzema tudi danes. Dobrica Ćosić, oče srbskega naroda, je nekoč dejal, da je laž največji srbski proizvod, in zdi se, da je Zahod največji izvoznik tega srbskega proizvoda.

Količine laži in prevar, ki so nam jih ponudili od Pakta stabilnosti do danes, se ne bi dalo izmeriti niti z največjimi merilniki. Zato je tisto, kar potrebujemo že jutri zjutraj, NACIONALNO PREBUJENJE.

Ker, ne pustite se uspavati in misliti, da bo bolje. Novoletne želje so eno, a realnost, ki nas čaka, je slabša od vojne. In zato vsi mi, ki ljubimo Bosno in Hercegovino in vemo, da je naš obstoj povezan z njeno usodo, moramo prenehati misliti, da obstaja tujec, ki bo rešil naše težave.

Nacionalno prebujenje pomeni dvigniti se nad zatohlo etno-klerikalno močvirje, v katerem nam je muka od vsakdanjika, v katerem gledamo, kako tajkuni in politični kabadahiji kradejo prihodnost naših otrok, kako politiki prodajajo našo usodo za barvite laži in dobre pavšale ter nadomestila.

Prebujanje se začne v vsakem izmed nas in izključuje vprašanje “kaj drugi delajo in kaj so drugi naredili”. Vsak izmed nas je zobček, ki mora zagnati stroj patriotizma, ki se bo uprl načrtom in novim oblikam agresije, ki so očitno v teku.

Država se ne dobi. In nismo je dobili, s krvjo smo jo branili in zdaj moramo vložiti dodaten intelektualni ali kakšen drug napor, da sprožimo sile odpora. Ker tanke in koljače smo videli, političnih agresorjev ne vidimo, skriti so za iluzijami. A zgodbo “svet ne bo dovolil” opazujte skozi prizmo Pakta stabilnosti. Ker, četrt stoletja kasneje smo dlje od miru in evropeizacije kot tistega leta 1999.

Sreče nam bo treba v nadaljevanju obrambne poti, zdravja in pameti prav tako, zato vse najboljše v Novem letu 2024.

No, poleg tega bomo potrebovali, da definiramo, kdo smo, kaj smo, kaj in kako hočemo narediti iz Bosne in Hercegovine. Ko bomo to storili, bomo lažje definirali strategije za uresničitev ciljev. A potem, ko bomo zagnali širše družbene mase, tudi sovražniki Bosne in Hercegovine ne bodo več v prednosti.

Zato, ko se kazalci združijo in si zaželite želje sebi in svojim, si zaželite, da boste obroček v verigi, ki vleče na pravo stran zgodovine. A ta stran se imenuje Bosna in Hercegovina, enotna, suverena in teritorialno nedeljiva evropska država.

V nasprotnem primeru, morda naslednje ali 2025. leto pričakate kot migranti, večina nas pa je že enkrat bila, veste, kako je!