Pogosto v svojem konformističnem nagonu sodobni človek ne zna ločiti blaginje od poti do blaginje

Piše: Isa Pašalić, psiholog

V psihoterapiji je pogost problem, na katerega ljudje pogosto naletijo, da ne znajo ločiti sprostitve od prepuščanja. Ta dva na videz enaka pojma imata v svojem jedru in uporabi popolnoma drugačen pomen. Da bi ljudi spodbudili k razumevanju razlike, moramo najprej razumeti, kakšna so njihova pričakovanja od terapevtskega procesa. Iz večine odgovorov bi lahko sklepali, da večina ljudi proces zdravljenja vidi kot pot navkreber, kjer nas trud vsak trenutek neizogibno vodi k vzponu in blaginji.

S tem pridemo do pogoste zmede, ki se pojavlja pri ljudeh, in sicer da ne znajo ločiti sprostitve od prepuščanja. Sprostitev vidijo kot končni cilj terapije in menijo, da si je treba k njej prizadevati med vsako seanso. Vendar, čeprav večina ljudi pravilno sluti, da je sprostitev končni cilj terapevtskega procesa, same poti do cilja večina ljudi ne more popolnoma razumeti.

Do sprostitve pridemo s prepuščanjem, prepuščanje pa kot tako ni vedno prijetno. Prepuščanje, čeprav zveni podobno, ima popolnoma drugačno funkcijo kot sprostitev. Sprostitev je dejanje, katerega končni cilj je v našem telesu sprožiti čustvo in občutek, ki nam je prijeten in pričakovan. Vendar je prepuščanje dejanje, ki nam omogoča, da spustimo nadzor, ki ga radi imamo nad svojim telesom in čustvenim stanjem, in si dovolimo, da se preprosto sprijaznimo s svojimi notranjimi občutki takšnimi, kot so, s svojo notranjo resnico. Pogosto je že samo dejanje prepuščanja tisto, ki ima izjemen zdravilni učinek na ljudi, saj na ta način dovolijo svojim nakopičenim čustvom in občutkom, da pridejo na dan, in prav to kopičenje prezrtih čustev je tisto, kar je ljudi pripeljalo v težave – to je zanikanje resnice.

Obstajajo primeri, v katerih ni dovolj, da se samo prepustimo in pričakujemo, da bo problem rešen, ampak se moramo podvreči tudi aktivnemu dejanju, da bi odpravili neko težavo v svojem življenju. Vendar je tudi v tem procesu prepuščanje ali sprejemanje situacije takšne, kot je, ne glede na bolečino, ki nam jo to sprejemanje lahko povzroči, ključni del, da lahko z bistrim glavo ocenimo, kaj je problem in katero dejanje bi ga lahko ustrezno odpravilo.

Traumatizirani ljudje so sposobni bežati v svet sanj, da bi pobegnili pred bolečo realnostjo, ki se skriva pod površjem. To sanjarjenje se lahko kaže kot kompleks večvrednosti, kjer si oseba, da bi nadomestila občutek manjvrednosti in šibkosti, izmišlja razloge, zakaj je večvredna od drugih. Da bi lahko pri takšnih ljudeh sprožili spremembo, jim je treba omogočiti, da se soočijo z realnostjo, ki ni tako popolna, kot so si jo doslej ustvarili. In da bi se soočili, jim je treba dovoliti, da se prepustijo. Prepuščanje je dejanje sprostitve potrebe po nadzoru nad situacijo in dovoljevanje, da se resnica sama pokaže.

Kot doslej lahko vse individualne fenomene prenesemo tudi na družbo. Tako ima družba, ki se zaveda, da trpi za nekaterimi težavami, dolžnost, da se sooči z bolečo realnostjo, ki se skriva pod površjem. Priča smo družbam, ki so svojo nacionalno ideologijo oblikovale okoli svoje večvrednosti nad drugimi narodi in družbami. Vendar takšna ideološka ureditev ustvarja začasno in prijetno narkozo pred neizogibnim zavedanjem. Tako kot pri traumatiziranih ljudeh ta kompleks večvrednosti daje začasen občutek nadzora, vendar ne upošteva dejanskega stanja, tj. resnice.

Da bi lahko pričakovali kakšno spremembo na družbeni ravni, si moramo omogočiti, da se prepustimo in dovolimo resnici, da nam pove pravo stanje in družbene tegobe, ki nas pripeljejo do težav. Naučiti se moramo, da do sprostitve, tj. blaginje, pridemo s prepuščanjem, tj. soočenjem z lastno šibkostjo in nekompetentnostjo.

Izmišljanje pisanih zgodb, ki podpirajo našo iluzijo o večvrednosti, ne prispeva k resnični večvrednosti. Pudlica, ki se nekega dne zbudi, nezadovoljna s svojim statusom pudlice, in se odloči, da si bo domišljala, da je od danes volčjak, dejansko ne postane volčjak. Čeprav lahko takšna samoobmana privede do začasnega občutka samozavesti, to ne spremeni dejstva, da je pudlica še vedno pudlica in vsa pravila ter meje, ki so doslej veljale za pudlice, še vedno veljajo zanjo, ne glede na nenaden porast samozavesti. Po drugi strani pa za takšno pudlico obstaja večja možnost, da se bo spravila v nevarnost, ker ni ustrezno analizirala svojega družbenega položaja.

Koncept sprostitve in prepuščanja je povezan prav s tem pojavom. Tisti, ki stremijo k sprostitvi in lahki blaginji, so sposobni lagati sami sebi, da bi ustvarili občutek blaginje, ne glede na to, ali je to povezano z realnostjo ali ne. Vendar ljudje, ki se zavedajo, da je pot do blaginje tlakovana z znojem in bolečino, hitro spoznajo, da sta prepuščanje in soočenje z resnico tisto, kar človeku in družbi daje največjo mero svobode.

Konformizem nas je navadil, da pozabimo, da blaginja ni darilo, ki pride iz jasnega neba, ampak skrbno soočenje in prepuščanje resnici ter sprejemanje odločitev v skladu z resnico.