Zakaj strah pred unitarno ureditvijo

Napisal: Slaven Kovačević/Hayat.ba

Če opazujemo nedavne izjave različnih političnih akterjev, pa občasno tudi analitikov ali intelektualcev, o unitarni obliki državne ureditve, v čem se izraža določen strah ali skepsa do te oblike državne ureditve, se ponuja relativno enostaven zaključek, da ti ljudje ne vedo, kaj in o čem govorijo.

Seveda je politika in njeno vodenje najpogosteje izraz zaznav političnih akterjev o določenih pojavih in dogodkih, ki je občasno napačna in zato slabo artikulirana. Zato bi bilo zaželeno opozoriti na nekaj elementov glede unitarne oblike državne ureditve, še posebej tiste, ki ji nasprotujejo.

Prvo opažanje pri tistih, ki nasprotujejo unitarni obliki državne ureditve, se nanaša na to, da zavračajo demokratično načelo „en človek – en glas“, pri čemer takšen argument utemeljujejo s tem, da lahko pride do nekega etnično utemeljenega preglasovanja, kar je v svojem bistvu napačno. Metoda „en človek – en glas“ ni ekskluzivnost unitarne oblike ureditve, saj takšna metoda obstaja v enaki meri tudi v federalno urejenih državah (Nemčija, Avstrija, Belgija, Švica in tako naprej). Torej, unitarna oblika državne ureditve nima absolutno nikakršne zveze z načinom volitev in volilnimi postopki, iz katerih izhaja oblikovanje oblasti.

Unitarna oblika državne ureditve govori izključno o tem, kako se upravlja država, skozi obstoj centralne oblasti z najvišjo stopnjo pristojnosti, ki se z odločbo te centralne oblasti lahko prenesejo tudi na nižje ravni oblasti, če za tako nekaj obstaja racionalna utemeljitev, da bi se ta država naredila bolj funkcionalno.

Drugi element, ki se redno pojavlja v javnem prostoru, se nanaša na izjave političnih in drugih družbenih akterjev, da niso za unitarno obliko državne ureditve, nato pa nadaljujejo, da niso niti za federalno ureditev. Tam nastane resen problem. Sodobna teorija političnih sistemov govori o obstoju treh osnovnih oblik državne ureditve: unitarna, federalna in konfederalna ureditev (zastarela teorija govori o prostih in sestavljenih državah).

Ko to vemo, je logičen zaključek, da tisti, ki niso za unitarno, niti za federalno ureditev, svojo naklonjenost in podporo dajejo konfederalni ureditvi (državna skupnost) v Bosni in Hercegovini. Verjamem, da imamo tukaj površnost tistih, ki s takšnim stališčem izstopajo, da niso ne za unitarno ne za federalno ureditev, kar jih nato postavlja v zelo delikatno pozicijo, da skozi analogijo sodijo med zagovornike konfederalne ureditve (državna skupnost), kar je po mojem mnenju zelo nevarno. Pri takšnih pogosto slišimo, da so oni, kot nekakšen izraz kontrasta, zagovorniki regionalizacije Bosne in Hercegovine. V redu, nič spornega, če vemo, da so vse države, ki imajo regije v svoji sestavi, dejansko unitarno urejene države, ne glede na to, ali so parlamentarne demokracije ali parlamentarne monarhije. Na primer, Italija ali Španija ali Francija in še vrsta drugih. Vse te države imajo unitarno obliko državne ureditve in regije v svoji sestavi.

Tretja stvar se nanaša na tako napačno trditev, da bi morebitni zagovorniki unitarne oblike ureditve vključili celo etnično proporcionalnost pri izbiri in opravljanju oblasti, s čimer v končni fazi onesnažijo resničnost, ki se tiče unitarne oblike ureditve, in dajejo gorivo nasprotnikom unitarne oblike državne ureditve. Unitarna oblika ureditve, če ji dodamo demokracijo in njena načela, lahko obstaja samo, če gre za demokratično proporcionalnost, na način, da ima vsaka politična stranka toliko politične moči, kolikor doseže glasov in mandatov na volitvah. V takšnih političnih sistemih je parlamentarna večina tista, ki upravlja državo, nikakor pa to ne more biti neka parlamentarna manjšina.

Demografska slika katerekoli države nima absolutno nikakršne zveze z demokratičnim izrazom proporcionalnosti, ki se izpelje na podlagi števila doseženih mandatov po opravljenih volitvah, in nikakor na podlagi demografsko-etnično prikazane slike. Celo nedavno izrečeno stališče, da je v sedanjem Ustavu Bosne in Hercegovine predpisana etnična proporcionalnost v tem členu IX, je popolnoma napačno, ker je z Ustavo Bosne in Hercegovine predpisana demokratična proporcionalnost, razen za Predsedstvo in Dom narodov Bosne in Hercegovine, kjer obstaja paritet kot določen model.

Sam Ustav Bosne in Hercegovine ne predpisuje nikakršne etnične proporcionalnosti v nobenem svojem členu. Ostajajo odprta vprašanja – zakaj imamo v sestavi Sveta ministrov 3 Bošnjake, 3 Hrvate, 3 Srbe in kakšnega Ostalega, če to ni tako določeno z ustavo ali zakaj imamo v sestavi domačih sodnikov v Ustavnem sodišču Bosne in Hercegovine 2 Bošnjaka, 2 Hrvata in 2 Srba, čeprav tudi to ni določeno z ustavo. Očitno nekdo skozi politično prakso sili etnično matriko na škodo demokracije in njenih načel, v končni fazi pa tudi na škodo kakovosti tistih, ki bi morali opravljati te častne funkcije. Etnična primernost in kakovost pri opravljanju zaupane naloge sta dve zelo različni stvari.

Četrta, nič manj pomembna stvar, se nanaša na primere iz okolice, oziroma če opazujemo države, nastale ob razpadu nekdanje Jugoslavije, od zahoda proti vzhodu, Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Kosovo in Severna Makedonija, vse imajo, razen Bosne in Hercegovine, enodomne sisteme (ni zgornjega doma zakonodajnega organa oblasti – kar je v Bosni in Hercegovini predstavljeno skozi Dom narodov), vse volijo predsednika ali vodjo države v okviru ene volilne enote in vse po vrsti so unitarno urejene države. Zakaj se potem Bosni in Hercegovini vsiljuje dvodomni sistem zakonodajnega organa oblasti in poleg tega agresivno predlaga njena federalizacija in to etničnega značaja? Ni nikakršnega opravičila ali argumenta za takšno vrsto političnih izrazov ali političnih stališč, na podlagi katerih se oblikujejo takšne slabe in nevzdržne pobude. Ker takšne pobude niso usmerjene k racionalnemu in funkcionalnemu upravljanju države, ampak se ponavljajoče obračajo k etnični primernosti na škodo kakovosti, tokrat razdeljene v mono-etnične federalne enote.

So tudi tisti, ki kot peti izraz govorijo o konsociacijski demokraciji kot rešitvi za Bosno in Hercegovino, kar je nevzdržno, celo neprimerno. Konsociacijska demokracija ni bila namenjena etničnim skupnostim, kar je relativno lahko argumentirati. Njeno prvo načelo je ustvarjanje Velike koalicije, v kateri sodelujejo politične stranke ali politične skupine, ki prihajajo z ideološko skrajno oddaljenih političnih opredelitev, vendar se strinjajo z Veliko koalicijo zaradi oblikovanja oblasti. Iz tega je jasno vidno, da pri oblikovanju Velikih koalicij ne sodelujejo etnične skupnosti, temveč politične stranke ali politične skupine. Drugo načelo konsociacijske demokracije govori o obstoju skupnega veta, v katerem spet sodelujejo politične stranke v istem oblikovanju Velike koalicije in sprejemanju odločitev znotraj nje same. Spet ni etničnih skupnosti znotraj konsociacijske demokracije, kot to nekateri tukaj napačno prikazujejo. Tretje načelo konsociacije je sorazmerna zastopanost znotraj Velike koalicije, na podlagi demokratičnega potenciala ali volilnega rezultata, ne pa na podlagi velikosti posameznih etničnih skupnosti.

Ko se jemlje Belgija za primer, potem njen zgornji dom, ki se imenuje Senat, ne vsebuje samo Flandrijcev, Valoncev in Nemcev, kot nekateri predstavljajo, ali jim postavimo vprašanje – od kod potem v sestavi Senata kot zgornjega doma, osebe, ki imajo poreklo Italijanov, Špancev, Luksemburžanov, Lihtenštajnčanov, nato celotnega niza afriških držav in to v znatnem številu? Očitno ne gre samo za Flandrijce, Valonce in Nemce, ampak za demokratično izvoljene predstavnike v okviru belgijskega volilnega sistema. Zanimivo je celo pogledati člena 10. in 11. Ustave Belgije, ki eksplicitno govorita o pravicah in zaščiti pravic Belgijcev, medtem ko se tukaj ščitijo pravice izključno etničnih skupnosti brez zaščite pravic Bosancev in Hercegovcev kot državljanov te države, kar je devianten izraz samega domačega političnega sistema.

Zaključek, ki ga lahko izpeljemo, je, da je unitarna oblika državne ureditve najbolj racionalna za Bosno in Hercegovino, na podlagi izkušenj držav iz okolice, v kateri bi obstajali dve ravni oblasti: 1. državna raven in 2. raven enot lokalne samouprave, z možno regionalizacijo, ki temelji na ekonomski in gospodarski povezanosti samih regij, brez njihove zakonodajne vloge.

To bi bil korak naprej, vse drugo je korak nazaj. Praksa na svetu je takšna, da literatura govori, da od 193 držav članic Združenih narodov, je samo okoli 20 federalno urejenih držav ali okoli 10%. Celo ohranjanje sedanjega status-quo ambienta, s potekom časa, bo vse bolj nosilo napetosti in destabilizacije, prav zaradi etnične matrice ali etnokracije kot dominantnega oblika v političnem in družbenem življenju. Zato je edina ustrezna in racionalna rešitev za Bosno in Hercegovino njena tranzicija v moderno in demokratično državo, ki temelji na demokraciji, vladavini prava in zaščiti individualnih državljanskih pravic, z unitarno obliko državne ureditve, ker se s tem izpolnjuje vrsta evropskih kriterijev za članstvo v Evropski uniji in, končno, vzpostavlja funkcionalna država Bosna in Hercegovina. Nasprotno temu stoji etnično konfliktno organiziran politični sistem, ki vodi v kontinuirano destabilizacijo in vrsto negotovih izidov.