Upor naših otrok je zatrt, protesti onesnaženi in razvrednoteni s strani profesionalnih demonstrantov FGR v interesu Trojke!

Piše: Rasim Belko

Že od študentskih let sem se zavedal nujnosti upora na ulici v sistemu, ki ni ustvarjen za človeka, državljana, oziroma za enakost pravic in obveznosti vsakega izmed nas. Od protestov za matično številko do zadnjih, na katerih sem bil, tistih pred OHR-jem proti apartheidu, še nikoli nisem slišal toliko sporočil nekomu, ki protestira, da morajo biti njegovi protesti mirni, kot v primeru protestov učencev in študentov zaradi nesreče s tramvajem.

Ti protesti so se začeli žalostno in spontano, dan po tragediji, v kateri smo ostali brez umetnika Erdoana Morankića, v kateri je učenki Elli Jovanović trajno poškodovano zdravje in v kateri je bilo ranjenih še več ljudi. Dan kasneje smo imeli obtoževanja in vzklikanja, da so protesti politično zmanipulirani, kot da smrt enega in poškodovanje drugega mladega človeka ni dovolj.

Zelo sinhrono in v več vzporednih smereh se je delovalo na ustvarjanju narativa in percepcije, kako so ti protesti “nečiji” proti “nekomu”, namesto da bi bili upor mladih, ki so ogroženi na poti domov, v šolo ali preprosto na izhodu. In ko je javni prostor obremenjen s takšnim narativom, potem so ta isti prostor zastrupili in obremenili s “pozivi”, naj se izognemo nasilju.

Sistem, ki izvaja vse oblike nasilja, se je prestrašil nasilja žrtve, otrok Sarajeva, otrok Bosne in Hercegovine. V tem procesu zastraševanja, ki po vsem sodeč spada v politično teroristično dejanje, je MUP Kantona Sarajevo prvi sodeloval in preko različnih komunikacijskih kanalov sprožil zgodbo, da so med mladimi sumljive osebe. Nato je bilo izreženo aretiranje, po vsej verjetnosti tistih, ki jih je MUP pripeljal k Večnemu ognju, pri katerih so našli baklo, palico in mislim, da francoski ključ. Nikoli po tistem dnevu protestov javnost ni bila obveščena, kdo so ljudje, pri katerih so našli vse to, od kod so se tam znašli in ob tem času.

Poleg tega so iz MUP-a preko primernih direktorjev sarajevskih šol poslali sporočilo staršem, naj ne spuščajo otrok na ulice. Nihče nato ni pojasnil, kakšna je bila grožnja in kako je bila odpravljena. Saj protesti niso prenehali, vendar so sporočila o domnevnem nasilju prenehala prihajati. Edino nasilje med protesti je izvedla ministrica za izobraževanje Naida Hota-Muminović, ki je direktorjem ukazala, naj zaklenejo šole, otrokom pa je grozila, da jih bodo izključili iz šole. In nihče je ni pozval k odgovornosti za ogrožanje otrok.

V celotni zgodbi in zastrupljanju javnega prostora je neizogibno vlogo imela tudi OSA oziroma njen direktor Almir Džuvo, ki je preko svojih lovk v sistemu in zunaj njega prav tako širil strah pred eskalacijo protestov.

In kolegi novinarji, ki goreče branijo pravico demonstrantov v Iranu, da se borijo za svoje pravice, so z obema rokama sprejeli in komaj čakali, da širijo strah in paniko pred našimi otroki, v našem mestu in naši državi.

Kot je Šekspir zapisal “Nekaj je gnilo v danski deželi”, bi se bosanska inačica glasila “vse je gnilo v bosanski deželi”. Saj sistem, ki je ubil enega, trajno nesrečnega naredil drugega otroka, se brani z obtožbami nasilja otrok, ki se borijo za pravico do življenja in varnosti.

In potem tišina, ko je odstopil Uk. Izginile so grožnje, izginile obtožbe, šole so se odklenile, študenti dobrodošli in pod zaščito policije. In tu pridemo do drugega vprašanja. Z zgodbo o možnih nasilnih protestih je bilo plasirano tudi vprašanje, ki se nadvija nad vsakim uporom – “katere stranke stojijo za vsem”. Toda po odstopu Uka in očitnem sporu znotraj vladajoče elite v trojcu SDP-NiP-NS, skoraj nihče več ne sprašuje, ali so protesti politizirani. Nenadoma je minister v padli vladi Adnan Šteta postal dostopen javnosti, da pojasni, kdo je prvi odstopil, da gre v Gras in direktorju naroči, naj tudi on odstopi, da pripoveduje, kako je bilo, ko je vladala SDA in propagira, kako je zdaj veliko bolje, ko je vladal on. Koga briga Adnan, ko je sistem pod vodstvom SDA ubijal ljudi v tem mestu, rušili smo ta sistem, avtor teh vrstic je bil med tistimi, ki so ga rušili, zdaj ubija sistem, ki ga vodiš ti Adnan Šteta, torej zdaj rušimo vas.

Saj nihče v množici mladine ne prevzema dela tožilstva, ki spet pod političnim nasiljem dela v interesu tega slabega sistema, ki ubija. In skoraj so ubili voznika, ki je vozil tramvaj z resno napako.

Toda, kako to, da po padcu Vlade KS nihče več ni spraševal po strankarski obremenjenosti protestov?

Preprosto, tisti, ki so lovili neobstoječe čarovnice, so si oblekli svoje Haloweenske kostume in se prikazali na protestih. Od tega trenutka so protesti resnično pod političnim nadzorom – pod nadzorom Trojkine FGR.

In to sploh ni skrito, jasno je vidno, ker se na protestih pojavi igralec, ničelni FGR in govori, da je treba sistem spremeniti, vendar ne politike, ker “vemo, kdo bo prišel po teh”. Seveda igralec misli na SDA, ker je on Trojkina FGR.

Na shodu, tistem zadnjem, je bila opažena tudi neznana ženska s transparentom “Vrnila bom konju glavo, ko boste vi vrnili denar”, ki je tisto noč poslala sporočilo vsem, ki naj bi jo komentirali, da ob iftarju “jedo sranje”.

Konec!

Tam so protesti čisti kot sonce, kot mladost, ki jih je vodila, končani. Morda ne v fizični obliki, morda bo še kakšen shod, toda tu je konec zgodbe o možnem pozitivnem izidu.

Saj ob omenjenem igralcu in ženski, ki sporoča, da nosi tujo glavo, je dovoljenje, da na protestih sodeluje več, dobil tudi Muriz Memić. Oče Dženana Memića, žrtve sistema, ki prav tako ni dobil pravice, toda oče, ki je kalkuliral, obtoževal ene kot mafijo, druge pa hvalil. Hvalil je tiste, ki so imeli moč, da mu pomagajo na poti do pravice, a so ga le zavajali.

In na koncu je prišel on. In vedel sem, da je prišel, takoj ko sem v prenosu N1 slišal besedo “plenum”. Nisem smel videti slike, vedel sem, da je nekje na protestih profesor Asim Mujkić, eden tistih, ki so proteste leta 2014 razvrednotili do ničnega rezultata.

In potem se mi je on, Asim Mujkić, prikazal v nedeljskem dnevniku režimske FTV, dan prej pa je bil na protestih proti režimu. Nisem presenečen nad pričakovanim, saj je Mujkić govoril povsem v skladu s tem, česar sem od njega pričakoval.

Tako Mujkić v komentarju za FTV izraža upanje, da bodo protesti mladih odprli prostor, da se “odprejo svobodni prostori, da se rekonponirajo že tri desetletja ustoličene hierarhije morilskega sistema”.

Kdor ne razume, “tri desetletja” je fraza, s katero se pri ljudeh prebuja bes proti SDA, nato pa to Mujkić podvoji, ko najde vzrok naše nesreče v “nacionalizmu”. Spet torej budi nostalgijo po protestu proti SDA, čeprav na njegovo nesrečo SDA ni na oblasti.

Na drugi strani, kakšen je ta nacionalizem profesor, če nam v oblasti v KS že kakšnih sedem, osem let bivajo liberalci iz Naše stranke in socialdemokrati iz SDP. So to nacionalistične stranke ali ste se samo navadili pošiljati sporočila tistim prejšnjim, pa nimate drugega načina.

Ni torej dvoma, da je obstoječi sistem infiltriral svoje profesionalne demonstrante v otroški upor za golo preživetje. Ni prvič, kajne!

Bil sem na protestih leta 2014 in takrat nisem videl veliko medijev, ki bi branili sistem proti otrokom, ki so kurili stavbe sistema. Bil sem na protestih predzadnji dan decembra 2018 v Banjaluki in bil priča resnemu pretepu policije, ki je branila sistem, in tistih, ki so mirno zahtevali pravico. Takrat so sarajevski mediji bili popolnoma na eni strani, na strani tistih, ki zahtevajo pravico. Zakaj so oklevali, da bi stopili ob mlade Sarajevčane, naj pojasnijo sami!

Za nasilje torej ni potrebno veliko, kot ni potrebno niti dvoje. Včasih je nasilje plod besa obravnavanih, včasih pa plod strahu tistih, ki upravljajo sistem.

Protesti mladih v Sarajevu ne bodo ne nasilni ne uspešni. Na žalost so preveč kontaminirani in obremenjeni že v začetku.

Toda na koncu sem enega prepričan, da če bi leta 2023 pred OHR-jem namesto sporočil intelektualcev poslali nasilje tako proti Schmidtu kot proti tistim, ki so nam vsiljeni, da bi nad nami vladali, kdo ve, kakšno zgodbo bi danes pripovedovali... Verjamem, da bi se nekaterim tragedijam izognili!