Buljubašić in Nikšić pripravljata strategijo vstopa: Elektrika se bo podražila, s tem pa še vse ostalo

Piše: Nermin Alihodžić

V zadnjih dneh smo priča izjavam vodilnih v Elektroprivredi BiH o možni podražitvi električne energije. Tako imamo izjavo generalnega direktorja tega javnega podjetja Sanela Buljubašića, da je njihova obveznost zagotoviti stabilno in redno oskrbo kupcev, pa tudi ohranjati stabilnost energetskega sektorja, in da je predpogoj za vse to finančno stabilna Elektroprivreda BiH.

Nadalje Buljubašić sklepa, da so nezadostne količine premoga, slabe hidrološke razmere in povečana poraba to javno podjetje pripeljale v situacijo, da morajo vse več električne energije kupovati.

S prvim delom te izjave bi se lahko strinjal, saj je res menedžment, na čelu katerega je Buljubašić, odgovoren za stabilnost in rednost oskrbe svojih kupcev, in seveda je Elektroprivreda BiH na čelu s Vlado Federacije BiH zadolžena za ohranjanje stabilnosti energetskega sektorja. Drugo vprašanje je, koliko je Buljubašić res pripravljen prevzeti tovrstno odgovornost, saj njegova ugotovitev, da so nezadostna količina premoga in pomanjkanje padavin krivi, da Elektroprivreda BiH kupuje električno energijo, kaže na izostanek odgovornosti in prelaganje krivde na druge, v tem primeru rudarje, državljane in podnebne spremembe, zakaj smo v rekordno kratkem času od prodajalca postali kupec elektrike in zakaj je v takšni situaciji neizogibna podražitev le-te.

Premier Federacije BiH Nermin Nikšić se je prav tako oglasil o tej temi. Seveda je v prid Elektroprivredi BiH opravičeval celotno situacijo in po ustaljeni praksi v svoji izjavi ponudil nestrokovno, iracionalno in skrajno poniževalno razlago državljanom. Najprej nam je predstavil svojo ugotovitev v obliki sklepa, da smo „zanimiva država, v kateri bi vsi radi zaščitili okolje, da se ne gradijo hidroelektrarne, da ne delujejo termoelektrarne, da pa je elektrika poceni“, in nato je modro poantiral in nam „vsem, ki hočemo klime, da se grejemo na elektriko, sporočil, da jo je treba tudi plačati, ko jo hočemo porabiti“. Filozofsko, ni kaj.

Vendar pa je stabilnost energetskega sektorja, cena električne energije, energetska tranzicija, varstvo okolja, vprašanje prihodnosti termoelektrarn, torej fosilne energije, vse drugo kot filozofija. To je vprašanje pravilnega sistemskega pristopa, analize trenutnega stanja na domačem in svetovnem trgu ter izdelave kratkoročnih in dolgoročnih projekcij in načrtov na podlagi tako pridobljenih parametrov, vse z namenom, da bi ostali v koraku s svetovnimi trendi, prevzetimi obveznostmi in izzivi, ki se trenutno v veliki meri dogajajo glede trajnostnega razvoja, proizvodnje električne energije in varstva okolja na globalni ravni.

V tretjem desetletju 21. stoletja so to vprašanja vseh vprašanj in tisti, ki tega do zdaj ni razumel in se resno lotil reševanja teh problemov, se močno moti.

Na kar se zelo malo pozornosti posveča pri problematiki proizvodnje električne energije v današnjem času, je tudi faktor časa. Namreč, svet je vstopil v proces energetske tranzicije na obnovljive vire zaradi vse večjih problemov in negativnih posledic, ki jih povzroča fenomen podnebnih sprememb. In ko gre za podnebne spremembe, je tu glavni problem pretek časa in dejstvo, da ga imamo še zelo malo ali skoraj nič, če želimo zmanjšati emisije plinov, ki povzročajo učinek tople grede. Vsako zamujanje katerekoli države pri prevzetih obveznostih se na svetovnem trgu električne energije drago plača in vodi v energetsko odvisnost od drugih. Zato države sprejemajo energetske strategije in, kar je še pomembneje, skrbijo, da se te tudi implementirajo v realnem času.

Cilj je usklajeno in enotno delovanje držav po tem vprašanju na globalni ravni, kot tudi posamezno doseganje zastavljenih skupnih ciljev, kar ima za posledico redefiniranje tržnih pravil in postavitev novih modelov ekonomske realnosti. Tako imamo tudi ambiciozen paket pobud na področju politike, s katerimi želijo zagotoviti zeleni prehod Evropske unije, pri čemer je končni cilj doseči podnebno nevtralnost do leta 2050 za vse njene članice ter države, ki so izrazile željo po pridružitvi tej skupnosti. In vse je določeno s smernicami in roki, torej spet s časom.

In potem na primer, ko preberemo informacijo, da je Elektroprivreda BiH lani razdrla pogodbo o izgradnji Bloka 7 Termoelektrarne Tuzla, ki jo je podpisala pred desetimi leti, in da se kot uspeh predstavlja to, da so partnerji iz Kitajske vrnili vplačana sredstva po tej osnovi, se prešuštvuje ena bistvena dejstva, in sicer izgubljeni čas pri stabilizaciji energetskega sektorja v Federaciji BiH in vračanje celotnega procesa na sam začetek, medtem ko Evropa in svetovna gospodarstva že v veliki meri implementirajo infrastrukturne projekte na področju obnovljivih virov, modernizirajo obstoječe termoelektrarne in jih prilagajajo standardom emisij CO2 ter se vračajo k energiji, pridobljeni iz jedrskih postrojenj.

Načrtovana instalirana moč Bloka 7 je bila 450 MW in bi letno proizvedla 2.739,81 GWh električne in 390,9 GWh toplotne energije, in prav ta energetska naprava bi morala biti eden od instrumentov stabilne in redne oskrbe z energijo Federacije BiH. Sam po sebi se postavlja sklep, da je Elektroprivreda BiH nepovratno zapravila deset let.

S pravilnim pristopom k tej problematiki, ki temelji na znanstvenih osnovah z uporabo najsodobnejših svetovnih trenutno razpoložljivih tehnologij, lahko hkrati potekata varstvo okolja in gradnja energetskih naprav, cena električne energije pa je lahko nizka! To najbolje pričajo nekatere evropske države in njihova praksa po tem vprašanju.

In potem, ko premier Nermin Nikšić izjavi, da je „v Federaciji BiH cena elektrike ena najnižjih v regiji in s tem tudi v Evropi“, pri tem prešuštvuje eno bistveno dejstvo, in sicer da je tudi življenjski standard bosanskohercegovskih državljanov najnižji v Evropi. Z vsako podražitvijo električne energije se verižno sproži plaz podražitev vseh ostalih proizvodov in storitev, kar bo v vsakem primeru predstavljalo dodaten udarec za žepe sicer revnih državljanov.

Zato nas ne smejo čuditi izjave generalnega direktorja Elektroprivrede BiH Sanela Buljubašića s začetka tega besedila, ko za napovedano podražitev elektrike krivi povečano porabo, pomanjkanje padavin in premogovnike, ki ne proizvajajo zadostnih količin premoga, saj je omenjeni že aprila lani svetoval potrošnikom „naj ugasnejo luči na hodnikih, uporabljajo pa jih tam, kjer bivajo“. Premier Vlade Federacije BiH pa se je le nadovezal na to priporočilo s sklepom, da ko se hočemo hladiti in greti na elektriko, jo je treba tudi plačati, kolikor se porabi.

A nihče od njih ne pove resnice, zakaj se bo električna energija res podražila in kdo je kriv za stanje, v katerem se trenutno nahaja naš energetski sektor? Morda je kriv nekdo iz množice.