Bošnjaški pacarji, aretacije bosanskih patriotov in opravičila v Beograd

Vsako jutro se v srbskih medijih pojavi nov krivdo za napad na Vučića. Obtožujejo enoto Črni labodi, nato nekega Asima M., redarje, sina Nasera Orića... Histerija se bo nadaljevala. Ne morem se načuditi tej bošnjaški strani, ki spet kaže popolnoma brezbrižen odnos do histerične medijske in politične propagande.

V Sarajevu obsojajo napad na Vučića in mu pošiljajo številna opravičila župana Srebrenice, združenj žrtev, predsedstva BiH, čigar bošnjaški član je bil zaskrbljen, da se mu ne javlja na mobilni telefon.

Tisti, ki predstavljajo to državo, morajo predvsem zahtevati preiskavo svojih, državnih organov in agencij. Če se Vučiću opravičujejo, morajo to storiti v svojem imenu zaradi slabe organizacije in nikakršne varnosti. O kakšnih večjih posegih opravičil in obžalovanj naj molčijo, saj nihče ne ve, kakšna je čigava vloga v tem dogodku.

Priče na gumb

Spet so pozabljeni pregoni in aretacije uglednih bosanskih ljudi na evropskih letališčih in mejah: Ganića, Divjaka, Orića, Jurišića?

Na desetine mladih je bilo aretiranih po številnih lažnih obtožbah iz Srbije, med njimi izstopajo primeri štirih Srebreničanov, ki so bili ujeti po enoletnem potepanju po gozdovih po padcu Srebrenice. Odnos do teh ljudi je pokazal vso tragično neobčutljivost odgovornih v tej državi do Bošnjakov, ki trpijo zaradi medijsko-obveščevalne propagande Banjaluke in Beograda.

V skupini Srebreničanov je bil tudi Samir Avdić, logoraš v zloglasni bratunaški šoli Vuk Karadžić, ki bo v Haagu dvakrat pričal, prvič kot zaščiteni priči, drugič javno v obrambi Karadžića. Med tem postopkom je sodišče dokazalo, da je Avdić pod prisilo Karadžićevega haaškega pravnega svetovalca Petronijevića dal svojo izjavo.

Dokazalo se je, da je oseba, ki je bila fizično in duševno zlorabljena v taboriščih in zaporih Republike Srbske, ter da je celo mentalno zaostala, in to po diagnozah srbskih zdravnikov. Pričanje Avdića je popolnoma osramotilo Karadžićevo obrambo, a je kljub vsemu spet vključeno v novo srbsko obtožnico proti Oriću in poslano v Švico.

Kot človek, ki nenehno obtožuje Orića, se pojavlja tudi Ibran Mustafić. Ni mi znano, da bi Orić ali kakšen njegov borec vodil sodni spor glede tega, kar je Mustafić napisal v svoji knjigi „Načrtovan kaos“. Knjiga je izšla pred sedmimi leti in vsebuje strašljive obtožbe proti Oriću in političnemu vrhu Bošnjakov. Mustafić celo obtožuje predsednika BiH in ZDA Alijo Izetbegovića in Billa Clintona, da sta načrtovala genocid v Srebrenici.

Nadalje obtožuje, da sta Orić in njegovi sodelavci ubili okoli tisoč Bošnjakov. Ni obtožbe, ki ne bi zaslužila preiskave in demantija, še posebej pa ne takšnih monstrumskih trditev. Vse, kar se dogaja med Bošnjaki, postane argument tretje strani in razlog za pregon in nove napetosti. 

Svojčas je glavna tožilka sodišča Carla del Ponte prepovedala pričanje Mustafiću v primeru Orić. Kot razlog za to se navaja, da je Ibran Mustafić sodelavec srbske obveščevalne službe BIA.

Bilo je šokantno, da je Vučić ti dve lažni pričovanji večkrat citiral pred kamerami. Na žalost mu iz Bosne in Hercegovine nihče ni poslal niti besede demantija, niti mu niso domači politični uradniki poslali protesta in zahteve, naj ustavi svoje strašne in nevarne konstrukcije. Morali bi to storiti, saj se prisegajo, da iskreno želijo graditi dobre odnose med dvema narodoma.

Z državo se ne da vladati z naknadno pametjo. Zakaj naša politika z razgovori ni rešila, pravosodje pa pravno ni pojasnilo teh dvomov? Zadnje množično posmehovanje novim medijskim izmišljotinam iz Beograda je pokazalo, da si kot narod predstavljamo zelo resen problem.

Če celoten primer ne bo rešen s temeljito preiskavo, bo nereagiranje prineslo le nove težave v obliki Interpolovih tiralic in novih primerov nacionalne napetosti. Nikoli se ni zgodilo, da bi na besedila številnih lažnih obtožb reagiral oškodovanec s tožbo ali javni tožilec v BiH s preiskavo. Tožilstvo mora reagirati po zakonu in po uradni dolžnosti.

Če laž postane uradna različica, jo je treba obravnavati resno. Laž ima svoje daljnosežne cilje. Laž je na Balkanu najmočnejše težko orožje, najnevarnejša tempirana bomba. Laž ubija in uničuje človeške duše, cele narode pahne v nesrečo in obrača ene proti drugim. To je bilo že videno.

Grožnje lažnih prič

Zaradi prizemnih laži so bili sojeni za izmišljene zločine tudi Konjičan Samir Honda, ki je odslužil osem mesecev nedolžen med preiskovalnim in sodnim postopkom v Srbiji, nato pa oproščen. Ključni človek v tem postopku je bila lažna priča Zoran Đorđić.

Po Bosni in Hercegovini je poskušal izsiliti denar z nevzdržnimi obtožbami bosanskih borcev, lažno se je predstavljal v več postopkih kot preiskovalec SIPA-e. Nisem prepričan, da je Đorđić postal persona non grata v tej državi, niti da je nekdo iz pravosodja zaradi težkega kaznivega dejanja lažnega pričanja izdal mednarodno tiralico zanj.

Ta država se zaradi neznanja in že tradicionalne neobčutljivosti do ljudi, ki so jo branili, ukvarja le s posledicami in to šele, ko jo k temu prisili javno nezadovoljstvo.

Kjer je prostor za dvom, je tudi za zlo laži? Kjer vlada laž, tam ni prostora niti za eno zrno resnice, niti za kakšno človeško dobro. Tisti, ki širi laž, širi okoli sebe tudi zlo. Laž najhitreje in najmočneje proizvaja sovraštvo.

Na Balkanu se je treba boriti proti laži, enako kot proti socialni bedi, ki bo po vsem tem tukaj naredila pusto deželo.

Ljudje želijo preiskavo zaradi neredov med dženazo v Potočarih, ker je bil oskrunjen sveti obred in je bila na sveto mesto Bošnjakov vržena madež.

Kakšno pacarsko garnituro oblasti smo vzgojili, da se nam dogajajo te grozote kot nekemu neurejenemu plemenu, ne pa narodu, ki si želi evroatlantskih integracij.