Bošnjaški voditelji se morajo naučiti govoriti: Klali so nas bosanski četniki, njihovim političnim naslednikom grozi naš izginotje!

Napisal: Rasim Belko

Dan, v katerem odzvanjajo krici mater, ki v grob spuščajo kosti svojih otrok, se počasi umika. Minil je še en 11. julij. Enako težak in neznosen kot vsak drug. Ker je to dan spomina na genocid, oziroma dan pokopa tistih, katerih kosti so uspeli najti po bosanskih gorah. Splet čustev, ki se pojavi vsakega 11. julija, skorajda presega človeške zmožnosti za prenašanje bolečine.

Bolečina tistih, ki še iščejo, je verjetno neutolažljiva, kot tudi bolečina tistih, ki se ob koncu vsakega 11. julija poslavljajo od svojih najdražjih v dolini belih spomenikov zla.

Toda vsak 11. julij prinaša tudi priložnost, da se ponovno kaj naučimo, še posebej mi, sonarodnjaki žrtev srebreniškega genocida. Ker smo preživeli samo zato, ker zločinska roka ni dosegla do nas. Ubili bi nas, kot Srebreničane, po istem modelu in iz istega razloga, ker smo muslimani, ker molimo Boga drugače in ker smo kot taki bili ovira za teritorialne načrte krvoločnih pošasti.

Kaj smo se torej naučili iz tega 11. julija?

Preden napišem, kaj bi se morali naučiti iz današnjega spomina na genocid, naj ugotovim, da je danes postalo očitno, da se nismo dobro naučili niti lekcije dneva storitve genocida, niti vseh lekcij julijskih dni, ko se spominjamo množičnega pokola Bošnjakov.

Srebreniški spomenik človeškemu zlu so v preteklih letih obiskale različne figure, ki so v različnih časovnih obdobjih odločale o poteh Bošnjakov, naroda, nad katerim so bili storjeni največji zločini po drugi svetovni vojni.

Vendar se zdi, da je moral priti nekdo od zunaj, nekdo od daleč, nekdo s podobno bolečino, da nam pojasni, kaj so nam storili in kako bi se morali kot žrtve genocida, etničnega čiščenja, množičnih posilstev izražati. Še posebej ob dejstvu dveh pravnomočnih sodb za združeni zločinski podvig in sodb genocida.

Govor podpredsednika Svetovnega judovskega kongresa Menachema Rosensafta bi moral biti lekcija predvsem za voditelje bošnjaškega naroda, pa tudi za narod kot celoto.

Brez obotavljanja in strahu pred reakcijami je Rosensaft nanizal dejstva. Dejstva, ki jih vsi poznamo, a nas že od prvih povojnih let učijo pravila – ne govori, slišal bo sosed (Srbin ali Hrvat).

Rosensaft se ni bal povedati, da so zločine holokavsta in genocida storile ustaše, Nemci, Srbi, Turki, Rimskokatoliška cerkev… Ni ga bilo strah, kaj bodo na vse to rekli omenjeni, ker se zaveda, da govori resnico, ugotovljeno in dokazano s sodbami mednarodnih sodišč.
Zakaj se potem bošnjaški voditelji, celo verski voditelji muslimanov, izogibajo ugotovitvi, da so genocid v Srebrenici, pa tudi drugi okrutni zločini, storjeni s strani srbske drhali in bosanskih četnikov?

Res je, to je narativ, ki nam ga je vsilila tudi mednarodna skupnost v sodelovanju s sponzorji zločinov, v okviru projekta navajanja Bošnjakov na normalnost stanja, v katerem naj državo prepustijo sledbenikom zločinskih politik, negatorjem zločinov in častilcem zločincev.

Toda to ne sme biti opravičilo, da se bošnjaški politični, verski ali kateri koli drug voditelj izogiba resnici, da se ne bi zameril svojim partnerjem iz srbskega ali hrvaškega naroda. Ker je Rosensaft povedal resnico čisto kot zlato – zločin genocida in druge zločine so storili bosanski četniki, srbska drhal!

Zločine nad Bošnjaki Hercegovine in srednje Bosne so storile ustaše, oziroma hrvaška drhal.

Zato je Rosensaftov govor najboljša lekcija 11. julija 2023. Ker je le redkokdo na tak način razkril zločince, jih neposredno imenoval, brez strahu pred reakcijo. Strah pred reakcijo morajo premagati tudi bošnjaški politiki, ne le v Srebrenici, ampak vedno, ko imajo priložnost predstavljati bošnjaški narod. Ker je popustljivost in ovinkarjenje v govorih nekaterih prejšnjih generacij politikov pustilo nas nepripravljene na julij 1995.

Breme sedanjih generacij je, da to napako, ki so jo ponavljali, popravijo in z dvignjeno glavo rečejo tako doma kot v svetu, da je genocid v Srebrenici storila srbska drhal in bosanski četniki!

Pot, po kateri se je gibala bošnjaška politika v preteklih letih, je bolj vodila v situacijo, ko bi se potomci žrtev opravičevali potomcem koljačev iz Srebrenice, Foče, Prijedora do Sarajeva, Bihaća… In to je pot propada, uvod v nove zločine, genocid in končno izginotje Bošnjakov z vekovnih ognjišč.

Bošnjaki so tradicionalno navajeni, da se na najtežji način učijo lekcij, ki so jih preskočili v preteklosti, zato je govor podpredsednika Svetovnega judovskega kongresa izjemno pomembna lekcija, ki so jo dobili na najbolj žalosten dan v letu. Rosensaftova drznost, da tako govori, mora postati smerokaz Bošnjakom, kako naj se odnosijo do sebe, do svojih žrtev, pa tudi do lastnega obstanka.

V nasprotnem primeru, če bodo še naprej učili lekcije prisilnega in lažnega sprave, na zgodbah, zavitih v drago zahodnjaško celofan, o žrtvah na vseh straneh, se bodo Bošnjaki zelo hitro znašli v situaciji presenečenja in nepripravljenosti. In takrat neizogibno umirajo, morda celo izginejo.

Lekcija 11. julija 2023 bi se v najkrajšem glasila – ubijala nas je srbska drhal, bosanski četniki, v izginotje nas potiskajo njihovi nasledniki!