Bošnjaški krog s kredo

Komu mi Bošnjaki pripovedujemo, da smo za Bosno in Hercegovino? Kaj smo naredili iz te Federacije in tretjine, na kateri smo morali ustvariti zgled za državo in kraj dostojnega življenja?

Četrt stoletja po vojni, genocidu in grozljivih zločinih, kot da zavestno pozabljamo na naše žrtve. V sarajevskih medijih mesece ne moreš prebrati niti besede o sodbah Mladiću, Karadžiću in Prlićevi skupini. Kje je naša solidarnost? Občutek za soseda? Občutek za pravico borcev? Seveda nismo niti blizu tistemu, kar smo bili sredi vojne, ko smo v najhujši lakoti in bedo delili zadnje kose kruha. Ko smo bili pripravljeni na vsako žrtev. Visoki varnostni častnik me je utišal, ko sem mu govoril o junaštvu borcev iz Gornjega Vakufa, ki jih je sam aretiral zaradi domnevne tihotapstva v začetku leta 1995: „Kakšni junaki, pusti te prazne zgodbe,“ je rekel, jaz pa sem mu odvrnil: „Poznam te ljudi, ti pa nimaš pojma o njihovem junaštvu.“ Silovito sva se sprla.

Danes, na žalost, četrt stoletja kasneje, država ne ve točno, kdo so bili njeni resnični junaki obrambe, in kdo navadne domobranske številke. Dvadeset pet let brez registra borcev je sramota bošnjaške oblasti v Federaciji.

Kaj smo naredili iz zdravstva? Naši vrhunski zdravniki imajo manjše plače kot zadnji in večinoma neizobraženi paraziti v javnih podjetjih. Govori se o odhodu mladih, a bog ne daj, da bi ti vrhunski zdravniki, od katerih so odvisna naša življenja, odšli iz te države.

Smo narod, čigar predstavniki se večinoma trudijo, da bi se zaposlili v javnih podjetjih in administraciji. Država to spodbuja tako, da s strašnimi davki ropi realni sektor, torej tiste, ki proizvajajo in od katerih je odvisna prihodnost vseh nas. Vse je naprodaj in vse se kupuje, tudi delovna mesta. Nedavno se mi je taksist pritoževal, da je ves svoj prihranek dal za licenco, ki pomeni eksistenco njegove družine.

V osnovnem izobraževanju smo iz otrok naredili primere. Osnovna šola je postala kraj strašnega eksperimenta. Nedavno se mi je mati pritoževala, da je njen sin v prvem razredu že po dveh, treh mesecih šole dobil nalogo, da dela nekakšne teste, in takoj so se začele travme, stres in solze. Otroci v osnovne šole hodijo kot na mučenje. Tu se začne tekmovanje s 15 do 18 predmeti. Novi predmeti se izmišljujejo, novi bremeni se nalagajo na hrbet, nove neumnosti pa se potiskajo v glave teh otrok. V „zaostalih in nerazvitih“ državah, kot so Švedska, Danska, Norveška ali Finska, učencev ne ocenjujejo vse do srednje šole. Zadnji primitivci so nam otrokom ukradli otroštvo.

Posebna zgodba so učbeniki. Nekdaj sem bral, kako je nek kulturni delavec iz Islamske skupnosti BiH kot svoje najljubše literarno delo navedel „Brate Karamazove“ Dostojevskega. To je verjetno najslabši islamofobični roman v zgodovini svetovne literature. Nekoč sem listal srednješolsko čitanko in videl odlomke iz Bratov Karamazovih. Pogledal sem impresum: nekdanji učenec medrese, kulturni delavec, je podpisal čitanko, v katero je vključil izrezek iz „Karamazovih“. Ni treba uničevati narodov. Uniči jim izobraževanje in nesposobni bodo zavladali. Poglejmo fakultete po Međeđah, spodnjih in zgornjih. Fakultetne diplome skoraj prodajajo v trgovinah. Človek ne more verjeti, da se to dogaja tukaj, pred našimi očmi in v tej državi.

Ne beremo, ne izobražujemo se toliko, kolikor bi morali po vseh preživetih grozotah.

Leta se vrtijo iste laži na družbenih omrežjih. Nedavno je bila objavljena novica, da je v Tuzli mati pretepla dojenčka in ga vrgla v kontejner. Novinarji portala Raskrinkavanje.ba so pojasnili, da gre za laž in da je dojenček, o katerem se govori, Jacob iz Oregona v ZDA, da sta fotografija in dogodek stari več kot leto dni. Toda ta laž se še vedno vrti po omrežjih, množijo in delijo pa jo predvsem Bošnjaki. Sodeč po družbenih omrežjih je Bošnjake najlažje nahujskati na lažne novice in obmane.

Zgodba o moralni obnovi je naporna. Politika je večinoma iz nemoralnih naredila ugledne bošnjaške predstavnike.

Pravosodje smo spremenili v osvobodilne sile. Kje je naša pravna država? Kako je mogoča ta nekaznovanost? Poleg enormnih količin korupcije, kako je mogoče toliko oprostilnih sodb? Znotraj tožilstev in v sodnih procesih je očitna strategija revizionizma pretekle vojne. Bošnjak iz Brčkega za klofuto dobi kazen, kot šestkratni morilec bošnjaških civilistov. Lahko bi dneve naštevali, kaj so Bošnjaki naredili iz sebe. In kar je najhuje, kaj so naredili iz svoje usode in prihodnosti svojih otrok.