Bošnjaška politika: Enota iz mednarodne diplomacije

Predsedniški kandidat in nekdanji hrvaški premier Zoran Milanović je verjetno najbližje resnici s svojo oceno sporne izjave, ki jo je hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović dala ali ni dala med svojo uradno potjo v Izrael o Bosni in Hercegovini. Čeprav je Kitarovićeva zanikala izjavo, da je sosednja Bosna in Hercegovina „zelo nestabilna država“, pod nadzorom „militantnega islama, ki prevladuje pri določanju agende“, objavljeno v uglednem Jerusalem Postu, in je uredništvo časopisa umaknilo del besedila, ki se nanaša na BiH, Milanović to razlaga takole: „Možno je, da je avtentično, nato pa so videli, da so užalili gosta, in so se odločili, da to nekoliko omilijo, pregledajo, zgladijo. Oni se ji morajo opravičiti, ona pa mora bolj paziti, kaj govori in s kom govori, ker to ni šotor, to so državni posli.“ „Ne predstvljam si, da se po zaprtem sestanku dveh predsednikov takšne stvari objavljajo v časopisih. To se nikoli ne zgodi,“ je dejal Milanović. Vsekakor je čudno tudi to, da za Milanovića, ki bi lahko jutri zasedel položaj hrvaškega predsednika, ni primarno sporno, da predsednica hodi po svetu in sploh govori, da je BiH „zelo nestabilna država“ pod nadzorom „militantnega islama, ki prevladuje pri določanju agende“, ampak je za Milanovića problem, da je ta del pogovora pricurljal v javnost, vendar pa desničarski narativ levice v državah Zahodnega Balkana je lahko predmet druge ocene.

Kakorkoli že, tudi če sprejmemo, da izjava predsednice Grabar-Kitarović o „nestabilni BiH pod nadzorom militantnega islama“ ni resnična, to ne spremeni bistva njenega že prej določenega odnosa do Bosne in Hercegovine. Nasprotno, če izvzamemo vojno proti Bosni in Hercegovini v devetdesetih, ki je sama po sebi najhujše, kar se je lahko zgodilo, in če izvzamemo čas, ko so bili na oblasti na Hrvaškem dobronamerni Mesić in Josipović, je politični koncept politike HDZ do Bosne in Hercegovine večinoma, v večji ali manjši meri, v kontinuitetu takšen, da deluje na dveh ravneh – ena raven je, ko HDZ-jevi prvaki, kot je predsednica ali premier, najpogosteje za domačo uporabo, Bosno in Hercegovino predstavljajo kot „prijateljsko sosednjo državo, ki ji želijo pomagati“, druga raven pa je, da o BiH govorijo kot o „nestabilni državi pod nadzorom militantnega islama“, in to na zelo resnih mestih, kot so uradni obiski v drugih državah.

Če smo pošteni, izjava, da je Bosna in Hercegovina nestabilna država, ni napačna, zato je narativ predsednice Kitarović dobil podporo tudi od Milorada Dodika. Nasprotno, očitno je, da Bosna in Hercegovina ne deluje kot močna država, ni sposobna zaščititi svoje ozemeljske celovitosti in politične suverenosti, njene najpomembnejše institucije, med njimi tudi pravosodne, so pod močnim političnim nadzorom ... vendar sta Kitarovićeva in Dodik izpustila povedati, da sta eden od ključnih protagonistov nestabilnosti Bosne in Hercegovine. Vse procese, ki bi državo približale zvezi NATO – kar v kontekstu BiH predvsem pomeni mir za vse njene državljane – ter pot BiH proti Evropski uniji, blokirajo prav iz SNSD, za kar Dodik v zadnjem času uživa trdno podporo tudi predsednika HDZ BiH Dragana Čovića, mlajšega brata zagrebškega HDZ.

Politika Dodika in Grabar-Kitarovićeve do Bosne in Hercegovine, ali tistih, ki stojijo za politikami, katerih sta le glasnogovornika, ima zdaj tudi novo strategijo – pomembno je prepričati velike sile, da so bosanski muslimani problem za državo in regijo. Pri tem jima je kot veter v jadra dobrodošla islamofobija, ki je po podatkih Evropskega poročila o islamofobiji v porastu. Ob razlagi, kaj je Grabar-Kitarovićeva mislila, ko je v Jeruzalemu govorila o vplivu militantnega islama v Bosni in Hercegovini, je Dodik dejal: „Jasno je, da niso vsi Bošnjaki/muslimani teroristi, vendar je prav tako jasno, da so vsi tisti, ki so izvajali teroristična dejanja v BiH, muslimani.“ V tem kontekstu ni nič manj kot nevaren Dodikov odnos, ki vlaga milijone KM v judovske lobistične hiše, ali odnos Grabar-Kitarovićeve, ki je prav v času napetosti med Izraelom in Iranom izbrala, da obišče Izrael in tam pojasni „povezanost bosanskih muslimanov z Iranom“.

Bošnjaška politika v tem trenutku nima konkretnega odgovora na takšno diplomatsko ofenzivo Grabar-Kitarovićeve z leve in Dodika z desne strani. Bošnjaška politika je obremenjena z nekompetentnimi ljudmi ter notranjimi in medstrankarskimi spori.

Nekdanji poslanec v Evropskem parlamentu Jasenko Selimović je prepoznal, da ima Bosna in Hercegovina veliko sovražnikov in malo prijateljev ter da se je treba obrniti k iskanju prijateljev, ne pa k zaostrovanju napetosti z ljudmi, ki delajo proti BiH. Za začetek bi se bošnjaška politika morala predvsem bolj „bošnjakizirati“, manj pa „etnicizirati“, in skupaj s sarajevskimi Judi, bosanskimi frančiškani, bosanskimi Hrvati, Srbi in Ostalimi začeti graditi mrežo prijateljev po svetu. Bošnjaki kot večinski narod niso odgovorni le znotraj svoje etnične skupine, ampak v času fašizacije Zahodnega Balkana, če želijo ohraniti državo, se morajo močno odpreti do dobronamernih sosedov iz drugih verskih in etničnih skupin.

SDA se vsiljuje kot velik varuh Bosne in Hercegovine? Kako so potem dopustili, da imajo poslanci fašizma, politiki, obsojeni za najhujše zločine med vojno v BiH, danes boljše diplomatske povezave po svetu kot tisti zdravi, državljanski del Bosne in Hercegovine, ki se nima česa sramovati?