Bošnjaki v entitetu Rs: Od konstitutivnega do neenakopravnega naroda

Piše: Prof. dr. Ermin Kuka, Inštitut za raziskovanje zločinov proti človečnosti in mednarodnemu pravu

V vseh sodobnih demokratičnih državah je narod nosilec suverenosti. Suverenost (najvišja, neomejena, neodvisna in nedeljiva oblast) izhaja iz naroda. Narod v skladu z načeli sodobne predstavniške demokracije prenaša izvajanje te oblasti na izvoljene posameznike (politične predstavnike).

V tem pogledu je posebej značilen Ustav Bosne in Hercegovine (Aneks IV Splošnega okvirnega sporazuma za mir v Bosni in Hercegovini), ki uvaja kategorijo 'konstitutivni narodi'. Glede na dejstvo, da noben narod v Bosni in Hercegovini po popisu prebivalstva iz leta 1991 ni predstavljal večine v strukturi prebivalstva, je pri določanju titularjev suverenosti kombiniran državljanski in nacionalni princip. Po teh načelih suverena oblast v Bosni in Hercegovini izhaja iz: 1) suverenosti državljanov, 2) konstitutivnosti Bošnjakov, Srbov in Hrvatov ter 3) položaja pripadnikov drugih narodov, pa tudi tistih, ki se ne želijo nacionalno izreči.

Zaradi realno obstoječe nacionalne strukture in potrebe po polni nacionalni enakopravnosti v državi je Ustav Bosne in Hercegovine uvedel sintagmo 'konstitutivni narodi', ki skupaj z državljani in pripadniki drugih narodov uresničuje suverene pravice. Torej, pojem 'konstitutivni narodi' je ustavna kategorija v Bosni in Hercegovini, prvič pa se uporablja v Ustavu entitete Federacija Bosne in Hercegovine iz marca 1994.

V tem smislu je posebej pomembno načelo Ustave Bosne in Hercegovine, po katerem morajo biti v vseh institucijah javne oblasti pripadniki konstitutivnih narodov sorazmerno zastopani glede na popis prebivalstva iz leta 1991, dokler se v celoti ne izvede Aneks 7 Mirovnega sporazuma.

Aneks 7 Mirovnega sporazuma predstavlja Sporazum o beguncih in razseljenih osebah, njegov II. člen pa je posebej posvečen ustvarjanju ustreznih pogojev za vrnitev vseh, ki so bili nasilno pregnani in izgnani s svojih domov v predvojna prebivališča. Proces implementacije tega aneksa v praksi v povojnih letih je bil zanemarjen. Šele po odločitvi Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine iz leta 2000 in intervenciji visokega predstavnika mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini iz leta 2002, ko je bila omogočena dejanska konstitutivnost vseh treh narodov na celotnem ozemlju države, se je začelo bolj pomembno izvajanje tega aneksa. Te odločitve so omogočile postopen proces vrnitve.

Vendar Aneks 7 v praksi nikoli ni bil v celoti implementiran. Ta proces ni bil le nedokončan, ampak se je skoraj ustavil, predvsem zaradi trenutnih političnih in varnostnih razmer, tako v Bosni in Hercegovini kot v okolici in svetu.

Majhno število vrnjenih, predvsem Bošnjakov, ki so se vrnili v svoja predvojna prebivališča na območju entitete Rs, se sooča z vrsto težav. Še posebej je to izraženo v zadnjih nekaj letih, odkar je na oblasti v tem entitetu Zveza neodvisnih socialdemokratov (SNSD) na čelu z Miloradom Dodikom in njihovi koalicijski partnerji v tem entitetu.

Bošnjaki v entitetu Rs se soočajo s številnimi političnimi, socialno-ekonomskimi, varnostnimi in drugimi družbenimi izzivi in problemi, ki jim onemogočajo uresničevanje temeljnih pravic in svoboščin, zagotovljenih z Ustavo. Ti problemi in izzivi so se še posebej intenzivirali v letu 2023 in trenutno ni realnih znakov, da bo novo leto 2024 prineslo pozitivne premike in spremembe v tem pogledu.

Na politični ravni Bošnjaki v entitetu Rs stalno izgubljajo moč, vpliv in pomen, ki bi ga morali imeti pri oblikovanju politik v tem entitetu. V mnogih enotah lokalne samouprave so izgubili politične položaje, ki so jim zagotovljeni z ustavo.

Načelo, ki je veljalo do nedavnega, da načelnik občine in predsednik občinske skupščine ne moreta biti iz istega naroda, je bilo v večini občin entitete Rs že zdavnaj kršeno. Ta problem je še posebej izrazit v občinah v Podrinju. Na primer, do konca leta 2022 je bil v občini Višegrad predsednik občinske skupščine Bošnjak. Od takrat sta na položaju načelnika in predsednika skupščine Srb, Bošnjak pa je le namestnik predsednika skupščine.

Posebej indikativna je tudi situacija nedavne zamenjave namestnika načelnika Občine Srebrenica, ki je bil Bošnjak. Namesto njega je bil na to mesto imenovan Srb, tako da oba položaja, načelnika in namestnika načelnika, zasedata pripadnika istega (srbskega) naroda. Za to celo niso imeli zakonskih ovir in preprek, saj so nekaj prej spremenili pomembne člene Statuta Občine Srebrenica, s čimer je bilo omogočeno, da sta na omenjena dva položaja lahko imenovana pripadnika istega naroda.

V nekaterih občinah celo ni poslancev Bošnjakov, saj so izgubili politično sposobnost izvolitve v lokalni predstavniški organ oblasti. Vzporedno z izgubo politične sposobnosti od lokalne do entitetne ravni, kar zadeva zastopanost Bošnjakov v teh institucijah, so Bošnjaki izključeni tudi iz razpolaganja s suverenostjo na tem delu države Bosne in Hercegovine.

Ekonomsko stanje Bošnjakov v entitetu Rs je izrazito slabo, saj so možnosti zaposlovanja majhne, zlasti v organih oblasti tega entiteta. Bošnjake odvrača od ustanavljanja lastnih podjetij, celo izpostavljeni so različnim pritiskom, če želijo uresničiti svoje podjetniške pobude na tem delu države. Od najvišjih predstavnikov oblasti tega entiteta je bilo večkrat slišati javne izjave, da se premoženje in podjetja ne prodajajo Bošnjakom. Pri tem je najbolj odkriti aktualni predsednik entitete Rs Milorad Dodik.

Varnostne razmere za Bošnjake v entitetu Rs so najbolj zapletene. Stalno se dogajajo verbalni in fizični napadi na Bošnjake in napadi na njihovo premoženje, ki ostajajo neraziskani in nerešeni. V letu 2023 so se napadi na bošnjaške begunce v skoraj vseh delih entitete Rs okrepili. Posebej izstopajo napadi na Bošnjake v Bratuncu.

Spomniti se je treba le fizičnega pretepanja 19-letnega bošnjaškega dijaka s strani skupine srbskih mladeničev junija 2023 ali stalnih napadov na Bošnjaka, lastnika čevabdžinice v Bratuncu, tako verbalnih kot fizičnih. Ali na primer, ko so konec marca 2023 brutalno pretepli zakonca Fadila in Ajšo Memišević, edina begunca v vasi Omeragići pri Višegradu. Ta primer pretepanja še nikoli ni bil razjasnjen, kot tudi vrsta drugih podobnih primerov, kar povzroča dodatno nemir med že tako majhnim številom bošnjaških beguncev.

Zapletenosti varnostnih razmer in stanja bošnjaških beguncev v entitetu Rs dodatno prispevajo stalni politični nastopi predsednika entitete Rs in njegovih političnih partnerjev, v katerih odprto grozijo z odcepitvijo od države, zanikajo identiteto Bošnjakov in na vse možne načine preprečujejo resnično organiziranje Bošnjakov v tem entitetu. Prav tako ti isti srbski politični predstavniki organizirano in premišljeno v zadnjih letih odprto poveličujejo obsojene vojne zločince, odobravajo risanje muralov na vseh vidnih mestih v mestih po entitetu Rs in jim podeljujejo različna odlikovanja ali postavljajo spominska obeležja in doprsne kipe.

Očitno je, da so se oblasti entitete Rs postavile v funkcijo politične realizacije enega od strateških ciljev, ki niso bili uresničeni z agresijo na RBiH v obdobju 1992-1995 – ustvariti popolnoma etnično čist prostor, v katerem bodo izključno in samo živeli Srbi.

Obveznosti iz Splošnega okvirnega sporazuma za mir v Bosni in Hercegovini, kot je Aneks 7, ki vsakemu prebivalcu jamči varen povratek in vrnitev premoženja, niso bile absolutno spoštovane. Nesigurnost, pogosti fizični napadi, grožnje in diskriminacija na različnih področjih, zlasti pri zanikanju nacionalne identitete Bošnjakov in njihovo stalno propagandno dehumaniziranje, negativno vplivajo tudi na že tako majhno število beguncev.

Prepoved izvajanja pouka v bošnjaškem jeziku in izpodbijanje pravice bošnjaških beguncev, da v enem delu svoje dežele svoj materni jezik imenujejo bošnjaški jezik, sta le posledici agresije in kasnejših dogodkov ter maltretiranj. Torej, tudi v miru se nadaljuje kontinuiteta razbijanja države in družbe z drugimi metodami, različnimi oblikami pritiskov, diskriminacije in segregacije.

Sprejetje odločitve visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini Valentina Inzka, s katero je sredi leta 2021 uvedel Zakon o dopolnitvi Kazenskega zakonika Bosne in Hercegovine, ki med drugim prepoveduje zanikanje genocida in poveličevanje obsojenih zločincev, ni ustavilo izvajanja teh pojavov. Čeprav je bilo vloženih več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so na različne načine zanikale genocid, tožilstvo Bosne in Hercegovine še ni ukrepalo. Od trenutka spremembe zakona ne izostajajo neposredna zanikanja genocida. Intenzivnejše risanje muralov, deljenje letakov, fotografij in na druge podobne načine poveličevanje in slavljenje obsojenih vojaških zločincev.

Obdobje po agresiji je zaznamovano s pogostimi napadi in nadlegovanji že tako majhnega števila beguncev. Begunce nenehno provocirajo, nadlegujejo in jih opominjajo na nedavne zločine nad njimi in njihovimi sorodniki. To je eden od načinov, na katerega slavijo zločince in obeležujejo zločine nad Bošnjaki, s čimer sporočajo beguncem, da na območju Rs zanje ni prostora.

Na druge načine se izvaja odprta diskriminacija in dehumanizacija Bošnjakov. Neprekinjeno jim kršijo temeljne človekove pravice in svoboščine, zagotovljene s številnimi mednarodnimi konvencijami, listinami, deklaracijami in pogodbami. Neprekinjeno se poveličujejo tudi rezultati storjenih zločinov in sami zločinci.

Vse navedene dejstva izrazito negativno vplivajo na nadaljevanje skoraj ustavljenega procesa vrnitve pregnanih Bošnjakov na njihova ognjišča, kar je osnovna in zla namera aktualnih vladajočih srbskih struktur v entitetu Rs. Trenutni kazalniki, zlasti politične narave, ne dajejo optimizma, da se bo trenutno stanje glede položaja Bošnjakov v entitetu Rs izboljšalo.

Vlasti entitete Rs na vseh ravneh so se potrudile, da so med letom 2023 dodatno okrepile svoje položaje in še bolj intenzivno ter odprto delajo na zmanjšanju položaja bošnjaškega naroda v tem entitetu s položaja političnega naroda na položaj degradiranega naroda, ki je na obrobju političnega odločanja.

Od konstitutivnega naroda so bili Bošnjaki v entitetu Rs načrtno in sistematično zmanjšani na položaj neenakopravnega naroda, ki mu osporavajo temeljne človekove pravice in svoboščine kot izhodiščno platformo za njegovo afirmacijo.