BOŠNJAKI PRED POLITIČNIM AMBISOM, njihovi predstavniki napadajo Dedka Mraza, ker Dodik in Čović še nimata brade!

Napisal: Rasim Belko

---

Spomnil sem se v tej zgodbi o Dedku Mrazu, nekega dedka, ki mi je pripovedoval, da v Titovi Jugoslaviji več kot 40 let ni izpustil Džuma namaza in da ga v vseh teh letih nihče ni pogledal postrani. Nikoli, mi je nekoč rekel ta dedek, nisem bil kritiziran, odšel bi, opravil molitev in se vrnil na delo. Nikoli nisem vzel partijske knjižice, a nikoli nisem zanikal svoje vere.

 

Vendar pa je krvavi izginotje Jugoslavije odneslo tudi ateistične komuniste in dobre dedkove čase. Prineslo je neokomuniste, oblečene v versko-etnična demokratična oblačila, ki bi radi krojili usode in pravila obnašanja otrokom, njihovim staršem in dedkom, kot je bil moj dedek.

Zato je morda teh dni, kot na pokvarjenem traku, ponovno v ospredje vrnjena zgodba o Dedku Mrazu. O možakarju z belo brado in rdečo obleko, ki otrokom prinaša darila, ki so, zahvaljujoč verskim neokomunistom, vse skromnejša in dražja.

Zavzeti za multietničnost in multikulturalnost, ki ob vsem njihovem naprezanju res obstaja, so se nekateri pač odločili biti veliki muslimani in muslimanskim otrokom odvzeti pravico do veselja ob tem darilu. Pravijo, da je to diskriminacija.

In to isti tisti, ki so na sceni tri ali dve desetletji in bi morali zagotoviti, da starši teh otrok ne bi bili diskriminirani kot brezposelni, kot nekdanji zaposleni v podjetjih, uničenih z roparsko privatizacijo, kot starši, ki jih skrbi, ali jih bodo njihove otroke napadli, oropali ali ubili na ulici. Kajti za politične prvake je diskriminacija zaradi Dedka Mraza primarna.

Ta diskriminacija služi kot krinka, saj so ravno ti, bošnjaški politični prvaki, cel narod pripeljali v podrejen položaj. Uvertura v izginotje. In da bi skrili vse svoje politične spletke, nevarne poti in posle, s katerimi so vodili ta narod, morda najbolj demokratičnega na svetu, ga zdaj potiskajo na rob ambisa radikalizma. In to šele potem, ko je bošnjaški narod snel večletne okove radikalizma zaradi terorizma.

In medtem ko sem razmišljal o Dedku Mrazu, ki diskriminira, sem prebral sporočilo reisa-uleme Huseina ef. Kavazovića, ki je danes v Zenici dejal: “Sedanji trenutek nalaga mobilizacijo široke fronte in vključitev naših uglednikov iz tega časa, da se zajezijo negativne tendence, ki se precej podobne tistim iz leta 1941 in ciljno poskušajo vnesti razdor in sovraštvo med naše prebivalstvo.”

Slabi ugledniki v najslabših časih. Toda tudi njim mora biti jasno, da pot, po kateri hodijo in za seboj vodijo cel narod, ni dolga steza. Pot, po kateri hodijo, je pravzaprav avtocesta pekla, na katero so usmerjeni že od devetdesetih let. In to, kar so morali preiti, da bi preživeli, je eno, toda dejstvo, da zdaj sami izbirajo takšno pot, je nevarno za obstoj bošnjaškega naroda.

Veliko je sporočil današnjega reisovega nagovora, ki bi morala priti do akademskih in političnih prvakov predvsem Bošnjakov, toda reis se je obračal na vse nas, ki delimo življenjski prostor v Bosni in Hercegovini.

Ob branju teh sporočil sem se moral vprašati, če reis poziva k skupnosti, k enotnosti v boju proti fašističnemu zlu, ki ločuje ljudi, kje je potem smisel, da se muslimanski otroci izdvajajo od svojih vrstnikov v institucijah te države. Prevečkrat slišimo trditve, da v tej državi obstajajo politiki, ki bi bili zadovoljni s fildžan džamahirijo, mikro getom, v katerem bi bili begi in bogovi. Vendar pa mislim, da gre za nekaj nevarnejšega, in to je politična impotenca političnih prvakov Bošnjakov, da se spopadejo z vsemi nalogami, ki jih imajo kot predstavniki naroda. In namesto boja proti secesionizmu, vidnemu antibosanskemu fašizmu, namesto iskanja rešitev za obrambo pred hibridno vojno, se obračajo v boj proti Dedku Mrazu.

Na Bošnjakih, pa tudi na Bosancih in Hercegovcih, predvsem akademikih, je, da si sami, in nato tudi družbi, odgovorijo, po kateri poti bodo šli. Bomo vsi skupaj odgovorili tako, kot je ef. Kavazović dejal: “Ne dovolimo, da se ljudje delijo po barvi kože, po etnični in verski pripadnosti, po imenih, ki jih nosijo, ali po katerem drugem osnovu. Vsi so 'naši ljudje' in morajo biti enako obravnavani kot odlikovana Božja bitja in edina razlika med njimi naj bo - koliko so ljudje”. Ali bomo odgovorili z bojem proti dedkom mrazom, valentinovom, dnevom žena…

Razlika v poteh je jasna, le zlonamernim in slepim ni predvidljiv konec.

Povzeto, ta država nikoli ni bila plodno tle, da bi na njej rasli ekstremisti, ne glede na vero in narodnost. In zato je treba preprečiti, da bi kdorkoli, ne glede na ime, po njej sejal zlo fašističnega semena, saj nas zgodovina uči, da ravno muslimani, Bošnjaki, plačujejo veliko ceno fašizmov in drugih 'izmov'.

In namesto da bi bili večji muslimani od reisa, bi morali akademiki in politični prvaki Bošnjakov njegove današnje sporočila vklesati v stene spalnice. Potem vsako jutro, ko vstanejo, naj vedo, da je rešitev te države in njihovega naroda v združevanju s naprednimi idejami in narodi, ne pa koketiranje s fašizmom.

Če že želijo preprečiti diskriminacijo, naj zavihajo rokave in se z odprtim bojem s političnimi sredstvi lotijo tega, da ta država vstopi v varne luke Nata, med demokratične in napredne članice EU. Če so tako pripravljeni in imajo znanje za boj, naj izmislijo pravila in poti, da bo država država, da je ne bodo po prepadu metali njihovi politični ortaki Dodiki in Čovići.

In z Dedkom Mrazom se bomo zlahka spopadli. Kajti ta možakar ni navadna fantazija z belo brado, sanmi in severnimi jeleni. Postal je ogromen izziv za vse tiste, za katere je kakovosten obrok luksuz, plača pa pokrije le malo več kot javno kuhinjo.

In na koncu sem se spomnil serije Lud, zbunjen, normalan, ko Izetovi igralci oblečejo četniške in ustaške uniforme, mojster Meho pa jih prestraši. Potem pojasni: “Ne bojim se jaz četnikov in ustašev”, bojim se bele brade!