Bošnjaki med virtualno lepoto in resnično nočno moro: Čakajo boljše, medtem ko 'furajo' Kije, Lune in volijo politične razbojnike

Če bi bil Facebook ulica, bi bili Bošnjaki, narod v Bosni in Hercegovini, največji revolucionarji in uporniki v zgodovini človeštva. 

Toda ta družbena mreža je virtualni svet, s polno nerealnega in še več lažnega. Zato so Bošnjaki danes potisnjeni v kot. Zato je družbeno-politično bitje Bošnjakov zmedeno in obglavljeno. 

Voditelji naroda, ki je že zdavnaj pozabil svoje korenine, so izgubili stik z realnostjo. Zato vodijo nekakšno paranormalno in nemoralno igro. Politični boj se je spremenil v enosmerno ulico, po kateri se pelješ, če si pravočasno vprašal “ali sem jaz tam”. 

Narod, ki ga pogosto primerjajo z ovcami, tava po prostranstvih revščine in obupa. Kruh išče v služenju po belem svetu, korenine pa pušča, da zakrknejo in nekoč izginejo pod koreninami, ki jih bodo pustili tisti, ki prihajajo. 

Težko je najti narod, ki tako ljubi svojo domovino, a jo tako malo spoštuje in se zanjo bori. To so Bošnjaki, razdeljeni med lažno bitko s tujimi sovražniki in uklanjanjem pred notranjim sistemom apatije, letargije in zatrtosti. 

Bošnjaki so v bistvu botoniziran narod ene stranke, nekaj partijskih uradnikov in lastne nesposobnosti, da bi se prebudili iz halucinacij in inducirane življenjske kome. 

Bošnjaki so večinoma privrženci islama, a volijo tatove, kriminalce, ki jih desetletja terorizirajo in držijo v eni najtemnejših lukenj na svetu. Zadnja islamska objava Kur'an muslimanom, torej tudi Bošnjakom, naroča “Uči, berí, v imenu Gospoda svojega, ki ustvarja, ustvarja človeka iz zarodka! Berí, plemenit je Gospod tvoj, ki uči s peresom, ki človeka uči tisto, kar ne ve”. 

Toda Bošnjaki ne bodo brali. Raje gredo na seanse nekega Torabija in zmedeno sklanjajo glavo pred problemi. Nevednost je zanje postala splošno sprejeta kategorija. 

Pretekli mesec ali dva je bilo v Bosni in Hercegovini osrednja tema vprašanje, ali je Program reform ANP ali kakšna njegova mutacija. Po objavi dela Programa reform so nekateri trdili, da je Program ANP, drugi pa, da ni. V pomanjkanju izvirnega bh. dokumenta, s katerim bi ga primerjali, je Patria objavila črnogorski ANP. 

V komentarju na Facebooku na to novico je bil prvi komentar “Jaz naj berem?”. V tem komentarju je vsebovan največji del notranjega problema družbeno-političnega bitja Bošnjakov. 

NE BEREJO!

In to jih vodi v prepad. Kajti tisti, ki danes ne bere vrstic, jutri ne bo znal brati med vrsticami, kjer se je skoraj vedno skrivala kakšna nevarnost za narod, ki je preživel genocid. Bošnjaki berejo naslove in na podlagi njih branijo svoje voditelje. S polodprtimi očmi in praznim želodcem postane Bošnjak, vsaj velika večina, navdušen, če mu oskruniš voditelja, ki bi moral biti namesto v fotelju v zaporu. 

Toda Bošnjak ne bere samo naslovov. Obstaja nekaj, kar ima rad bolj od tega. Zadruge, Farme, Pinkovi, Grandovi. Bošnjaki ne spijo, ne zaradi razmišljanja, kako izboljšati jutri, ampak gledajo, s kom bo zdaj Luna spala, kaj pametnega jim ima povedati Kija Kockar, kaj bo s strokovnega vidika povedala Stanija in kakšen nasvet ima Vendi. 

In ko iz takšne noči, obremenjeni, izstopijo, da malo sprostijo možganske vijuge, Bošnjaki primejo daljinski upravljalnik in od latinskoameriških, preko španskih do turških in indijskih serij. Od jutra do večera. Med gledanjem sanjajo, da bodo tudi oni nekoč kradli Bogu dneve v razkošnih vilah in se prepirali z brati, sestrami in snahami glede dediščine. Nato zaspijo in vse to sanjajo. 

Od muke zaradi dejstva, da je bilo vse sanje, preklopijo na informativne kanale, vzamejo telefone in zmedene možgane bombardirajo s političnim rumenilom, lažmi, prevarami, nepotizmom, korupcijo…

Potem v morju teh novic vidijo, da bodo padale vlade, nato se "primejo" Facebooka in organizirajo skupine, za katere mislijo, da jim bodo prinesle gram pravice. Po Facebooku kričijo in najglasneje, kot zmorejo, protestirajo, se bunijo, izražajo bes, ker je njihov otrok pravkar prišel iz šole, lačen kot volk. Zjutraj, ko so gledali serije, so pozabili otroku dati kakšen tolar za malico. Pravzaprav, medtem ko so sanjali, da bodo živeli v razkošnih vilah in spali z Lunami in Kijami, so pozabili, da je njihova denarnica prazna, zato mu niso mogli dati niti tolarja. 

In potem mine leto. Prišla je prva nedelja oktobra. Prišli so volitve. Danes so vstali, nastavili sistem, da jim snema serije, oni pa so se počešljali in naravnost na volišče. Med čakanjem v vrsti so razmišljali, kaj je Gastoz počel Luni, nato so si predstavljali, da bodo tudi oni nekoč tako. 

In potem se spomnijo, da je že začelo kapljati. Preden so šli na volišče, so jim na vrata potrkali sosed, ki je v občinskem odboru ene stranke. Dal jim je petdeset tolarjev, a da jih na volišče popelje njegov človek, da bi spremljal, ali bodo volili prvega med Bošnjaki, njegovo stranko, ženo, sorodnike in prijatelje. 

Ubogi Bošnjo med nerealnim norostjo resničnostnih šovov, serij, politike, brezdenarja upa, da se bodo ničle na petdesetih tolarjih množile na uro. 

In izvolil je prvega med Bošnjaki, njegovo ženo, brate, sestre, sorodnike in pajdaše. En sorodnik tega Bošnjaka, ki živi v Goraždu, je na srečo glasoval za Hrvata. In to Hrvata, ki mu je ime Edim. Ta v Sarajevu je prav tako glasoval za Srbina. Ni šala, res za Srbina. Ta se imenuje Haris. 

Poleg tistih, ki so prvi med Bošnjaki, Bošnjak zna izbrati tudi politične razbojnike, ki kot kameleoni znajo spremeniti tako etnično kot vsako drugo pripadnost. Če bo potrebno, bodo spremenili tudi vero. 

Otrok tistega prvega Bošnjaka je že odrasel. Tolar za malico mu ne potrebuje, ampak potrebuje nove superge, majice, nekaj tolarjev za normalno življenje mladega človeka. Toda ničle na petdesetih tolarjih se niso množile. Petdeset tolarjev je izhlapelo ob prvem obisku trgovine, ker je bil hladilnik že zdavnaj prazen. 

Otrok je postal moški in se je odločil oditi. Čistil bo nemške hlevske iztrebke in zadnjice, nosil bo opeke in malto. Mora se. 

Tisti, ki so ostali, se bodo borili za malo zraka, za zdravniško potrdilo, recept, pomoč. Strahovali bodo pred policistom kot pred kriminalcem. Življenje v hiši je zanje sanjska pravljica, na ulici pa nočna mora. 

Zaradi tistega Bošnjaka s petdesetimi tolarji deklice Nadin nihče ne bo zdravil. Tako je ukazal tisti prvi med Bošnjaki. Hkrati pa tisti prvi med Bošnjaki ne neha voditi narod v prepad, njegova brata, sestre, sorodniki in strankarski podaniki pa so pokradli, kar do zdaj še niso ukradli. 

Bošnjaku pa edino preostane, da se vrne k Kiji, Luni, Gastozu, Grandu, serijam, portalom, televizijam. 

Ali pa, morda, da se prebudi in poskusi kaj spremeniti. 

Ne vem. Presodite sami. Toda najprej, preberite kaj!