Bosna in Hercegovina potrebuje nekoga, ki jo ima rad

Bosna in Hercegovina, ne kot dežela, ne kot država, ne kot „Bosna in Hercegovina“, nima nikogar, ki bi jo imel rad in jo zato (za)ščitil. Kot dežela je razparcelirana in razdeljena na nesmiselne in brezbrižne administrativne dele in delčke; kot država ima institucije, ki obstajajo samo zase, odločanje pa je iz njih izmješteno v glave in roke okronanih klovnov, Bosancev in Hercegovcev pa je tako malo, da so vsi postali rubrika „ostali“ in so tako tihi, da se objektivno ustvarja vtis, da jih ni. Imamo narodnjake in nacionaliste, ki ne marajo niti svojih narodov niti svojih narodnosti, če niso v njihovih strankah; imamo socialdemokrate, ki so to le zato, da bi se po nečem razlikovali od narodnjakov in nacionalistov, v resnici pa so dinozavri, ki jih nihče ni obvestil, da je padla kometa; imamo „državljanske“, ki od vseh državljanskih pravic poznajo le svoje, ker jih je troje državljanov; imamo Republiko, ki je vse, samo ne republika, imamo Federacijo, ki je najmanj od vsega federacija... imamo kup sebičnih, samozadostnih in samovšečnih likov, ki se prebivalcev, državljanov, narodov in narodnosti spomnijo le, ko jim je treba narediti življenje težje in nevzdržnejše. In nihče od njih ne mara Bosne in Hercegovine.

Za vse njih je Bosna in Hercegovina kraj, kjer se lahko dobro zasluži, neovirano krade, neodgovorno ravna, igra oblast in avtoriteto... nič od tega ne zahteva niti malo čustev, občutkov, pozornosti in nežnosti. Vsi se mi – pa tudi mi – zjutraj zbudimo naspani ali nenaspani, omamljeni ali sveži, spočiti ali še vedno od včeraj utrujeni, razpoloženi ali mrzovoljni, zehamo in se raztegnemo, karkoli... in nekomu je prva misel Bog, nekomu kava. Toda nikomur, prav nikomur, prva misel ni bošnjaštvo, srpstvo, hrvatstvo, niti bosanstvo, niti hercegovstvo... To pride kdaj kasneje čez dan, ko ljudje brez osebnega avtoritete, individualne integritete, osebne suverenosti, lopovi in bedaki, ki nimajo na šta biti ponosni, potrebujejo zatočišče pred lastno nemoči in inferiornostjo, zato izberejo nekaj tako nejasnega in nikoli dovolj pojasnjenega, kot je narod, socialna demokracija, državljanstvo, politika, demokracija...

Demokracija je popolna maska popolne tiranije; v osnovi je to in (za)vedno ostaja zapor brez zidov, v katerem zaporniki niti ne sanjajo o begu. To je suženjski sistem, v katerem bodo podaniki / sužnji veseli, da imajo dovolj za jesti in piti ter s čim se zabavati. Takšne demokracije ni lahko strmoglaviti: vedno je dovolj sužnjev, ki so veseli, če so njihovi gospodarji z njimi zadovoljni. Poleg njih ne poznam veliko srečnih drugih ljudi; poznam veliko revnih Bošnjakov, Srbov in Hrvatov in noben od njih ni posebej vesel, da so njegovi narodni voditelji bogati ljudje; in noben ni nič bolj Bošnjak, Srb ali Hrvat zato, ker je reven. Bosancev in Hercegovcev itak nihče nič ne vpraša. Prav tako vem, da ni dežele na svetu, katere sirotinja je srečna, v kateri ni neznanja in nesreče, čigar zapori so prazni, na čigar ulicah ni beračev, čigar starejši niso v potrebi po pozornosti in skrbi, v kateri davki ne pritiskajo... Toda pravijo, da v mnogih od teh dežel vladajo mir, red in delo in da se na ulicah in v parkih (oni imajo parke) vidi, da ti ljudje, prebivalci in državljani, ljubijo svojo deželo. Bosne in Hercegovine, vidi se to po nemiru, neredu in neradu pa tudi po ulicah in parkih, ki jih nimamo, ne mara nihče.

Morda tudi ne vemo, kaj je to ljubezen do dežele, tisto, čemur pravimo domoljubje? Domoljubje je ščititi in varovati, stati ob svoji deželi ves čas, ob oblasti pa le, ko si to zasluži. (Mark Twain) To pomeni stati za predsednikom ali katerim koli javnim funkcionarjem le takrat in toliko, kolikor on stoji ob deželi. Domoljubno je podpreti ga v meri, v kateri učinkovito služi deželi in državi (vsem njenim prebivalcem), nedomoljubno pa je ne upreti se mu v meri, v kateri zaradi neučinkovitosti ali na kakšen drug načen ne uspe braniti svoje dežele. V obeh primerih je nedomoljubno ne govoriti in ne povedati resnice, tako predsedniku kot kateremu koli drugemu. (Theodore Roosevelt) Tisti, ki z vso vnemo prikimavajo predsedniku, ne glede na to, kakšne neumnosti, laži in izmišljotine govori, si vnaprej zaslužijo prezir. Možgane so očitno dobili po pomoti, ker jim je za obnašanje in hrbtenjača preveč. To civilizacijsko sramoto je treba nujno odpraviti, ker od takih nima koristi ne predsednik ne dežela.... Raje bi bil raztrgan na kose, kot da bi bil del tako praznega dela! (Albert Einstein)

Toda, pogovarjati se o lepih stvareh, pa tudi razpravljati o grdih, z ljudmi, ki so se odrekli zdravega razuma v obnašanju in vladanju, čigar življenjska in politična filozofija temelji na drži ljudi in dežele v presenečenju in strahu, je enako kot dajati zdravilo mrtvemu ali prisiljevati nepismenega, da se uči z branjem. Z drugimi besedami, toliko drznosti, nesramnosti in sebičnosti lahko kažejo le tisti, ki ne marajo nikogar in ničesar razen sebe, ne mislijo na nikogar in ničesar razen nase, ki so navajeni, da se jim dela, da se jim popušča in da jim vse skozi, kar si zamislijo. Verjetno nikoli ne bomo izvedeli, kdo in koliko jim je storil, popustil pred njihovim glasnim in agresivnim nastopom in kaj vse jim je šlo na škodo vseh nas... da bi tem drugim šlo nekaj drugega na nič manjšo našo škodo. Na škodo našega miru. In dokler nismo mirni... dokler mir ni varen in neizpodbiten... dokler naš mir ni delo, stanovanje, elektrika... dokler smo v stalnem histeričnem napadu... dokler našimi čustvi, emocijami in živci vlada strah in dokler imajo tisti, ki niso vojskovali, željo po vojni... dokler se ljudje trznejo, ko se vrata zaloputnejo, pričakujejoč, da bodo v njih videli lika brez vrat... ni nedolžnih in ni neškodljivih in ni dobrih; vsi so krivi in vsi so nam dolžni in vsi so slabi... in niti mi nismo nič boljši od njih, dokler ne spoznamo, da je v naši moči, da svet začnemo znova tako, da končno, začnemo ljubiti svojo deželo.

To so težki časi... od tistih, v katerih se preizkušajo človeške duše. In največji domoljubi bodo v tej krizi izgubili voljo do služenja svoji deželi.... vse dokler ne spoznamo, da če obstaja problem, potem obstaja tudi rešitev... če že mora biti problem in rešitev, naj bo to v našem času, da bi naši otroci lahko imeli mir. In da bi imeli šta ljubiti...