Bosna in Hercegovina je v vojni!

Za Patrijo piše: Dr. sc. Enver Išerić

Bosna in Hercegovina je v vojni. In to z enakim intenzitetom kot na začetku agresije na Bosno in Hercegovino. Le sredstva so se spremenila. Akterji so se prav tako spremenili. Spremenila se je tudi taktika. Bosna in Hercegovina in njen ustavni red sta napadena z vseh strani.

Pri teh napadih se uporabljajo vsa razpoložljiva propagandna sredstva, in sicer na podoben način, kot jih je uporabljal Goebbels, eden najtesnejših sodelavcev Adolfa Hitlerja.

Bosno in Hercegovino se poskuša prikazati kot nemogočo državo, kot konfederacijo, kot državo, ki je šele nastala v Daytonu. Poskuša se promovirati pravica narodov do samoodločbe, sklicujoč se na mednarodne pravne akte, vendar jih seveda napačno tolmači. Najnovejša takšna protidržavna dejavnost je vsebovana v avtorskem članku Milorada Dodika z naslovom Avtorski članek predsednika Srbske: Daytonski sporazum in resolucija 2625, z dne 12.02.2024, ki ga je objavil Glas Srpske, pa tudi mnogi drugi mediji.

Omenjeni članek je poln intrig, laži, spletk in podval, ki pa lahko pomembno vplivajo na stališča in mnenja povprečnega in pravno neizobraženega državljana. Ta članek je pravzaprav napoved ali uvod v nekaj, kar Milorad Dodik in oblast Republike Srbske nameravata storiti. Jasno je tudi, kot je opazil spoštovani profesor Nurko Pobrić, da Dodik ni avtor, temveč le podpisnik tega članka. Vendar je neverjetno, da avtorji tega članka kažejo tako stopnjo »neznanja« o Bosni in Hercegovini, Daytonskem sporazumu in mednarodnem pravu.

Tako trdijo: »Vsekakor je najpomembnejši Aneks 4, z naslovom »Ustava BiH«, ki je vzpostavil ustavnopravno strukturo državne skupnosti, s katero sta Republika Srbska in Federacija BiH (s)tvoriili povojno »Bosno in Hercegovino«, brez kakršnih koli opredelitev njenega državnega določitve in ureditve.«

To je prva laž iz tega članka. V Ustavi Bosne in Hercegovine nikjer ne piše, da je Bosna in Hercegovina »državna skupnost«. V Ustavi piše, gospoda, naslednje: »Republika Bosna in Hercegovina, katere uradno ime je od zdaj naprej »Bosna in Hercegovina«, nadaljuje svoje pravno obstojanje po mednarodnem pravu kot država, z notranjo strukturo, ki jo je spremenila ta Ustava, in z obstoječimi mednarodno priznanimi mejami.«

Druga laž: »Torej, daytonska BiH ni ne republika, ne federacija (kar tudi ne more biti, ker že ima v svoji sestavi federacijo), ne zvezna država, ne karkoli drugega, kar obstaja v ustavnopravni praksi. Najbližja je konfederaciji.«
Avtorji članka bi morali, ali pa bi morali vedeti, da država, da bi bila republika, ni nujno, da je tako tudi imenovana. Republikansko obliko vladavine imajo vse države, ki imajo na čelu predsednika (predsedstvo), ki ga izvolijo državljani na volitvah. Njihova ugotovitev, da je Bosna in Hercegovina po obliki državne ureditve najbližja konfederaciji, je popolnoma napačna, saj v konfederacijo vstopajo le neodvisne države, entiteti Bosne in Hercegovine pa to nikakor niso. In nikoli ne bodo.

Tretja laž: trdijo, da je Bosna in Hercegovina »rezultat« Daytonskega mirovnega sporazuma, nato citirajo preambulo Ustave: »Vodeni cilji in načeli Listine Združenih narodov, zavezani suverenosti, ozemeljski celovitosti in politični neodvisnosti Bosne in Hercegovine v skladu z mednarodnim pravom,...«
Oni, avtorji članka, se prav tako sklicujejo na Deklaracijo o načelih mednarodnega prava o prijateljskih odnosih in sodelovanju držav v skladu z Listino Združenih narodov. Pozabljajo, ne pa slučajno, ampak gebelsovsko, da gre za deklaracijo, ki ureja odnose v mednarodni skupnosti med državami, ne med nekakšnimi entitetami ali teritorialnimi enotami znotraj držav pod drugim imenom.

Sklicujejo se na nekatera načela iz Deklaracije, preskakujejo pa načelo 2. Dolžnost mirnega reševanja mednarodnih sporov, načelo 4. Ne vmešavanje v notranje zadeve drugih držav in načelo 7. Dolžnost vestnega izpolnjevanja prevzetih obveznosti. Ta načela so zanemarili, ker ne ustrezajo oblastem entitete RS in njihovim naročnikom iz Beograda.

Njihovo sklicevanje na pravico narodov do samoodločbe, z namenom doseganja končnega cilja, odcepitve dela Bosne in Hercegovine (RS), je popolnoma neutemeljeno. Pravica do samoodločbe po Deklaraciji, na katero se sklicujejo, je pomenila pravico držav, oziroma narodov, ki so bili pod kolonialno oblastjo, da samostojno odločijo, kako bodo naprej razvijali svoje ekonomsko in družbeno-politično življenje, oziroma ali se bodo odločili, da bodo samostojne države ali da bodo živeli v skupnosti z državo, pod čigar kolonialno oblastjo so bili.

Kar zadeva pravico bosanskih Srbov in njihovo pravico do samoodločbe, komur to še ni jasno, naj prebere del mnenja Badinterjeve komisije, ki je odgovorila na vprašanje Slobodana Miloševića, ali imajo Srbi v Bosni in Hercegovini pravico do samoodločbe. Odgovor se je glasil: »pravica do samoodločbe ne more privesti do spremembe mej, ki obstajajo v trenutku neodvisnosti, in te meje dobijo značaj mej, zaščitenih z mednarodnim pravom, in se lahko spremenijo le s skupnim sporazumom.«

Komisija je prav tako poudarila, da naj bi prebivalstvo Srbije iz Bosne in Hercegovine in Hrvaške uživalo vse pravice, ki so po veljavnih konvencijah priznane manjšinam, kot tudi nacionalna mednarodna jamstva v skladu z načeli mednarodnega prava.«

Zanimivo je, da avtorji navedenega članka nikjer ne omenjajo Srbije in Hrvaške kot podpisnic Daytonskega mirovnega sporazuma. Je to tudi slučajno? Ni slučajno, ker bi, če bi to storili, morali dati tudi odgovor, od kod te sosednje države, da podpisujejo mirovni sporazum z državo Bosno in Hercegovino, v kateri je, kot trdi Milorad Dodik, potekala državljanska vojna. Odgovor je preprost – izvedle so agresijo na našo državo.

In na koncu avtorji primerjajo s SFRJ in njenim razpadom, ugotavljajoč: »Ker ni bilo dovolj pripravljenosti, odločnosti za uporabo ustavnega sistema Jugoslavije (Bosne in Hercegovine), je to seveda samo po sebi vodilo do tega logičnega razpada, ki je bil po mojem mnenju neizogiben. Spet se vračam k temu – državne skupnosti, ustvarjene v nekaterih posebnih zgodovinskih pogojih, morajo biti pripravljene, da v trenutku, ko se ti zgodovinski pogoji spremenijo, ponovno potrdijo razlog svojega skupnega življenja. Procesi so šli predaleč in bile so potrebne alternative. Treba je bilo razmišljati, kaj če te države (Bosne in Hercegovine) ne prepoznamo več kot naše, kaj potem? Mislim, da je bilo logično, da je potem alternativa samostojna država.«

Na to se lahko odgovori le na naslednji način: Bosna in Hercegovina je v posebnih zgodovinskih pogojih (agresija s strani Srbije in Hrvaške) ob posredovanju ZDA preoblikovala svojo notranjo ureditev. Ker je to rezultat stanja, ustvarjenega s silo, mednarodno pravo pa takšnih stanj ne priznava, je treba v določenih zgodovinskih okoliščinah takšno stanje odpraviti in odpraviti posledice agresije, vojnih zločinov in genocida.

Toda največja neumnost je izrečena na samem začetku članka, ki ga je podpisal Milorad Dodik: »Daytonski sporazum ali Splošni okvirni sporazum za mir v Bosni in Hercegovini, kot je njegovo uradno ime, je eden najpomembnejših dokumentov mednarodnega prava, nastalih po drugi svetovni vojni.«

To ni noben mednarodni dokument, ki bi se uporabljal, gospoda, za mednarodno skupnost. To je mednarodni sporazum med agresorjem in napadeno državo Bosno in Hercegovino in lahko služi le kot primer slabe uporabe mednarodnega prava in Listine ZN, na katero se toliko sklicujete, pri reševanju mednarodnih sporov.

Še en pogled na predlog HDZ-ja za spremembo volilnega zakona, s katerim bi si oni, in kolikor se lahko sklepa, trojka to podpira, zagotovili, da samo Hrvati in sicer v določenih kantonih, izvolijo Hrvata za člana Predsedstva Bosne in Hercegovine.

V členu II 2. Ustave Bosne in Hercegovine je določeno: »Mednarodni standardi Pravice in svoboščine, predvidene v Evropski konvenciji za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter v njenih protokolih, se neposredno uporabljajo v Bosni in Hercegovini. Ti akti imajo prednost pred vsemi drugimi zakoni.«

Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je v svojih sedmih sodbah ugotovilo, da so bile kršene človekove pravice iz Evropske konvencije, s katero je (člen 1, Protokol 12) določeno: »Uživanje vseh pravic, določenih z zakonom, se zagotovi brez diskriminacije na kakršni koli podlagi, kot je spol, rasa, barva kože, jezik, vera, politično ali drugo mnenje, nacionalno ali socialno poreklo, pripadnost narodni manjšini, lastnina, rojstvo ali drug status.«

S členom X 2. Ustave Bosne in Hercegovine je določeno: »Človekove pravice in temeljne svoboščine Z nobenim amandmajem na to Ustavo se ne sme odpraviti ali zmanjšati nobena od pravic in svoboščin iz člena II te Ustave, niti se ne sme spremeniti ta določba.

Torej, niti z ustavo se ne smejo zmanjševati pravice, predvidene v Evropski konvenciji. A Čović bi to rad storil z zakonom.

Nas Bošnjake želijo predstaviti kot narod, ki diskriminira druge narode in državljane. In to so gebelsovske metode. Ne boste uspeli v teh podvalah. Nikoli ne bomo nikogar diskriminirali, vendar ne bomo nikomur dovolili, da nas, kot najštevilčnejši narod, diskriminira.

Moralo bi nam biti jasno, katera sodobna sredstva se uporabljajo pri napadu na našo državo. Le ni jasno, ali se trojka tega zaveda. Ali mislijo, da se lahko tem napadom uprejo, kot smo se leta 1992 uprli najmočnejši vojaški sili v regiji, in to v supergah. Škornji na noge, gospoda, in orožje v roke. Škornji so znak odločnosti, orožje pa znanje, ki ga bomo uporabili, da se upremo podvalam in lažem ter da branimo državo.