Bosanski Abas na prestolu uničenja: Konaković v Abdićevem slogu z Dodikom in Čovićem ustvarja novo realnost za BiH!

Piše: Muamer Bandić, poslanec v skupščini KS in član predsedstva Stranke za BiH

Bosanski Mahmud Abas, bolj znan v ljudstvu kot Elmedin Dino Konaković, ne more več skrivati panike.

Prazne zgodbe več ne gredo skozi pri nikomer, razen pri peščici klientelistov, ki so interesno povezani z njegovo stranko. Nihče več ne naseda laži, da je za vse kriv nekdo drug, saj on in njegovi partnerji po vertikali držijo vse vzvode oblasti v Bosni in Hercegovini. Rezultatata nimajo in oblasti se ne morejo več skrivati za opozicijo.

Če njegovo strupeno delovanje ne bi ogrožalo obstoja naše države, bi njegove propagandne laži živele nekje na družbenih obrobjih, kot kakšna poceni komedija. Vendar, čeprav brez volilne legitimnosti, je on tisti, ki v našem imenu odloča, kaj se bo in kako se bo delalo v tej državi, zato ni čas, da se smejimo njegovim izpadom, temveč da se prebudimo in pozorno spremljamo, kaj vse se pod mizo dogovarja z Miloradom Dodikom in Draganom Čovićem, da nas jutri ne bi bolela glava, ko se bomo zbudili v kakšni lokalni različici Palestine ali Čečenije.

Zakaj ga primerjam z Abasom? Zato, ker uporabljata isto matric in težko obstajata dve bolj podobni politični personi v svetu politike. Ponižen in ustrežljiv do sovražnika, a izrazito represiven in strupen do kakršnekoli opozicije znotraj lastnega naroda. Prav tako maksimalno kooperativen pri uresničevanju tujih interesov na škodo lastnega naroda in države, ter absolutno zavezan ohranjanju lastnega položaja moči in osebnega interesa ozkega kroga genetsko predoločenih sodelavcev.

Njegov prihod v Svet ministrov BiH je spodbudil Beograd in Zagreb, da nadaljujeta tam, kjer sta končala ob koncu agresije, zdaj le z drugačnimi hibridnimi sredstvi, za kar jima naš vrli minister za kolut naprej pušča prostor in redno najde opravičila za vsako dejanje vandalizacije suverenosti naše države in pritiskanje na vse tiste boleče točke našega naroda. Nikoli močnejši in bolj odprti niso bili njihovi napadi na našo domovino, prav tako pa nikoli niso imeli bolj zanesljivega lokalnega vazala.

Kako se nam je zgodil ta projekt, za katerim dejansko ni ničesar, razen prazne lupine, zgrajene iz laži, pljuvanja in podtikanja vsakomur, ki se znajde na njegovi destruktivni poti?

Nasedli smo klasičnemu prevarantsvu in tisti sarajevski šanerski prodaji opeke, le malo bolje zapakirani.

Prodal nam je zgodbo, da se je za samostojni politični projekt odločil zaradi fiksnega teleta v JKP ZOI. Da zapušča udobje in varne položaje, ki mu jih ponuja SDA, in vstopa v negotovost samostojnega političnega projekta, da bi se »boril« za pravičnost in izgradnjo idealnega družbenega reda.

Na tem križarskem pohodu je kriminaliziral vse, pa tudi vsakogar, ki si upa ne sprejeti njegovih nespametnih idej. Vse čas prižiga in usmerja reflektorje na vsak postopek, ki ni po njegovih merilih, ga označuje kot strašni kriminal, ki ga je treba rešiti, in ponuja sebe kot mesijo, ki bo vse postopke vodil javno in transparentno, postopke pa naredil idealne in pravične.

Tako je tudi svojo »borbo« za položaj predstavljal kot posebno misijo in edino alternativo, ki lahko podre takratno oblast, ki jo je imenoval režim. Obljubljal je tudi 300 ukrepov, ki bodo Sarajevo naredili za evropsko metropolo.

Se kdo danes spomni teh 300 ukrepov? Je kaj od obljubljenega realizirano in ali je Sarajevo pod njegovo taktirko postalo evropska metropola? Tisti, ki na prvo niste prepričani, kaj odgovoriti, pojdite ven in se sprehodite, ob katerikoli uri dneva ali noči, in se boste prepričali, da je bilo vse to klasično prevarantsvo. Prepričali se boste, da iščete kroglico pod škatlo praznih vžigalic, medtem ko se vam ulični performer smeji v oči.

Populistična politika, ki jo vodi, ima kot edino vidno perspektivo razbijanje naše države na enklave in razpršene lokalne samouprave, on pa se vidi kot vodja sarajevske samouprave, ki ji suvereno vlada od leta 2015.

Priprave je začel najprej kot vodja poslanske skupine SDA v skupščini Kantona Sarajevo (SKS), resnično moč pa je dobil kot kantonalni premier SDA, nato kot predsednik SKS iz NiP-a, danes pa kot predsednik ene od vladajočih strank v Bosni in Hercegovini ter zunanji minister BiH. Kot vidimo, se stranke spreminjajo, ena konstanta pa ostaja, in to je, da je bosanski Abas v Sarajevu na oblasti že skoraj deset let in da je naša današnjica neposreden produkt njegovih populističkih politik.

Ko ga slučajno vprašate, kdo je kriv za stanje v Sarajevu glede kateregakoli vprašanja, bodisi političnega ali komunalnega, vam bo pripravljeno odgovoril: prejšnja oblast! In isto opeko nam prodaja že pol desetletja.

Dejstvo pa je, da za tem preveč pametnim in preveč poštenim prodajalcem megle ostaja le »sežgana zemlja«. Tako je bilo v KK »Bosni«, nekdanjem prvaku Evrope, tako je tudi v Kantonu Sarajevo, kjer njegova kamarila ni sposobna zagotoviti vladavine prava, niti osnovnih komunalnih storitev za državljane evropske prestolnice po standardih časa, v katerem živimo.

Medtem ko brez zadržkov pljuva po ljudeh, ki branijo to malo dostojanstva in države, kar nam je ostalo, snishodljivo poziva k sprostitvi odnosov in dialogu z neskrito sovražniki naše države in naroda. Rezultat tega abdićevskega delovanja je, da je naše družba globoko razdeljena, zastrupljena z sovraštvom, da nimamo politične moči, nikakršnih jasno artikuliranih političnih ciljev pred seboj in da je danes v Sarajevu bolj vredna beseda Dragana Čovića ali Milorada Dodika kot na primer Slavena Kovačevića, Kemala Ademovića ali Azre Zornić.

Če dovolimo, da nadaljuje s tem tempom, se čez malo ne bo več vedelo, kdo kaj naj počne, ker bomo živeli v zbegani družbi orwellovskih obrnjenih vrednot, v kateri je vsaka resnica relativna, razen tiste, da je naš Abas vedno na oblasti, a brez sprejemanja kakršnekoli odgovornosti za posledice lastnega destruktivnega in diletantskega delovanja.

Nam pa navadnim državljanom ostane le, da se zrcalimo kot Maho v lavorju polnem deževnice, sredi tega Daytonskega začasnega bivališča, in sprašujemo: Bo v tem mestu sonce kdaj zasijalo, kot je treba? Ker vse se je začelo diletantsko, populistično neresnično, nazira pa se konec, Abdićevsko realno.