Bojim se za sudbinu Bosne i Hercegovine!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Najprej so kot otroci pohiteli, da bi napisali in javnosti sporočili, da „podpirajo visokega predstavnika Christiana Schmidta in njegovo vsiljevanje sprememb volilnega zakona, ki se nanašajo na volilno celovitost“. Šele nato so prebrali, kaj je Schmidt vsilil, in ne vem, ali so razumeli količino neumnosti, ki jo prinašajo prenagljene objave in pohvale. Ne vem niti, ali so razumeli, kaj je Schmidt vsilil.

Vendar pa jasno vem, da je kot dan – probosanska/bošnjaška politična vodstva najprej skoči, nato pa reče hop. In ta pogubni pristop politik, ki v enem ali drugem času nosijo epitet probosanski, ni povzročen z antinarodnim in sovražnim vplivom, ki se usklajuje iz Beograda in Zagreba, izvaja pa iz Banjaluke in Mostarja. To je preprosto odraz politične nezrelosti, katere cena je zelo visoka.

Popolna nezrelost, zmedenost in pogubljenost te probosanske oblasti, ne glede na to, kaj pomeni danes in včeraj, je produkt desetletnega izostanka nacionalne in državne strategije. Tistih rdečih črt, na katere so številni avtorji, kot so profesor Duraković, strokovnjak Cere, doktor Išerić in drugi, opozarjali s strani Patrije, pa tudi drugih medijev.

In ves intelekt, ki je v zadnjih nekaj desetletjih opozarjal na to državo, ni bil dovolj kot pravočasno opozorilo na čas, ki bo prišel. In ta čas je prišel. Kajti srbski hegemonizem v kombinaciji s svetosavjem in nacionalizmom ima skoraj pol stoletja jasno strategijo in rdeče črte, le strategija se mu prilagaja glede na okoliščine. Čeprav manj izrazit, kar je nevarna iluzija, je tudi hrvaški hegemonizem in nacionalizem že zdavnaj opredelil cilje v Bosni in Hercegovini.

In v Sarajevu, kjer bi se morale opredeliti strategije in rdeče črte obrambe države, danes ni niti odstotka političnega soglasja o teh vprašanjih. Čeprav je večina političnih voditeljev sama priča težavnosti preživetja v razkolu teh dveh hegemonizmov, so jim oholost, nevzdržna količina ega in nesposobnost videti dlje od okna življenjskega prostora preprečili, da bi se resneje zbrali okoli vprašanj, ki so v interesu države.

Zato, ko jih danes vprašajo, po kateri poti naprej, ker se vojna za obrambo te države šele razplamteva, jočejo in stokajo. Zaradi nemoči delovanja in pohlepa, da prepustijo delovanje drugim, imajo vsi en odgovor – „Zahod mora zaščititi BiH, Zahod je dolžan zaščititi BiH, Zahod naj razporedi sile v Brčko, Američani, Britanci in Evropejci so dolžni zaščititi BiH“.

In prav iz tega odgovora izhaja potreba, da pokleknejo in podprejo Schmidta, zavedajoč se, da je to, kar Schmidt vsiljuje, ne glede na to, ali je dobro ali slabo za Bosno, Bošnjake in Bosance, prišlo z Zahoda. V starem Egiptu je bil Zahod kraj, kamor so pošiljali balzamirana telesa vladarjev in čuvajev palače skupaj s pokopom živih služabnikov, saj so verjeli, da bodo ob določenem trenutku oživeli, da bi jih služabniki lahko služili. Čeprav ne verjamem, da je to mogoče, bodo prej ti stari Egipčani z „ الزapad“ (Zahoda) oživeli, kot pa se bodo politični voditelji v Sarajevu zavedli, da z Zahoda ne bo prišla nobena Mojzesova politika reševanja.

Eden ključnih dejavnikov politične nezrelosti probosanske politike je fragmentacija političnega spektra. Različne politične stranke in voditelji pogosto dajejo prednost kratkoročnim interesom svojih strank pred splošnim dobrim počutjem skupnosti. To vodi v nenehne spore, pomanjkanje sodelovanja in nezmožnost doseganja soglasja o ključnih vprašanjih.

Ta politična fragmentacija je povzročila popolno interesno polarizacijo, ki pa se na koncu konča na isti poti potrebe, da se v vsaki krizi išče pomoč od tujcev. Odgovornost je pojem, ki ga ni mogoče uporabiti za probosansko politiko, in je produkt dejstva, da računajo, da bo Zahod vedno branil interese Bosne in Hercegovine.

Naši politični voditelji namreč niso produkti resnih šol in akademij, zato očitno ne razumejo, da se v geopolitičnih potresih interesi spreminjajo, ter da v takih okvirih zavezniki končajo na različnih pozicijah. Zgodba o pogajanjih z EU je nedvoumen dokaz. Ko je pred približno 10 leti obstajala priložnost, da se BiH vidno potisne na evropsko pot, so iz Bruslja izmišljevali razloge in tak razvoj sabotirali. Danes, ko ni napredka, je pa strah pred Putina, nam nevidni napredek postrežejo kot dovolj za začetek pogajanj.

Vse težje je pisati nekaj, kar bi bil nasvet, saj današnji voditelji bosanske politike v zrcalu svojega neznanja vidijo sebe kot polbogove, ki jim malo kdo zasluži, da jim kdo pove, da nekaj ni v redu. In nič ni v redu.

In še manj bo v redu, če politika, ki se deklarativno imenuje probosanska, ne opredeli rdečih črt in prilagodljivih strategij za njihovo izvajanje. Kajti tisti, pred katerimi klečijo, ki jih podpirajo in kličejo že 15 let, zavračajo reševanje izvora problema. Vir je zdaj postal vrtinec, znan kot Milorad Dodik. Ta vrtinec grozi, da nas bo vse skupaj z državo Bosno in Hercegovino potegnil v spopade nepredstavljivih razsežnosti.

Če jim je težko brati, kar očitno je, bi si lahko ogledali video posnetke o odnosu Zahoda do Zelenskega in Ukrajine na začetku ruske agresije in objave zadnjih mesecev. Morda jim bo takrat jasno, da ne bo ne Bela hiša, ne kralj Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, ne pa tudi nobena država EU ne bo poslala svojih vojakov, da bi branili bosanskohercegovske vrhove.

Bojim se, da jim niti to ne bo dovolj, da bi razumeli, da lahko državo branijo le z organizirano politiko, opredeljenimi interesi in strategijami za njihovo izvajanje. Zato se bojim za Bosno in Hercegovino in njeno usodo!