Bogićević: Koncerti in molitve za haške obtožence govorijo vse o organizatorjih!

Bogić Bogićević, bosansko-hercegovski politik in nekdanji član Predsedstva SFRJ, je v oddaji Pošteno govoril o njihovih junakih in zločincih. Med dvema sodbama. Med ZAVNOBiH-om in AVNOJ-em. Človek, ki se je uprl generalom. 

Na vprašanje, ali obstajajo podobnosti med ZAVNOBiH-om in Daytonom, pravi: „Podobnosti so le v tem, da se je nadaljevala kontinuiteta države, ni bilo prekinitev 400-500 let, vendar druge podobnosti ni, ker so v ZAVNOBiH-u prvič ljudje iz BiH odločali o svoji usodi, pred in po tem se je o usodi BiH odločalo na Berlinskem kongresu, v Versaillesu in v Daytonu.“

Mi nismo odločali v Daytonu o svoji usodi?

- Kako bomo odločali, ko so nam vse postregli in napisali ustavno ter z grožnjami, bolje rečeno s klofutami, rekli pridite pogovarjajte se, podpisujte, zdaj se rokujte, jejte in nazaj domov. Mi pa pošiljamo 60.000 vojakov Nata, da bi to izvedli. Ne, tujci niso krivi, oni so naredili Okvirni sporazum za mir, ki pomeni, da tisti, ki imajo razum, lahko spreminjajo in prilagajajo življenjskim razmeram državljanov in narodov BiH ter vzamejo tisto, kar je dobro. Do tega ni prišlo, do tega ne more priti, in Dayton se ne bi zgodil, če mi ne bi bili krivi. Mi smo najbolj odgovorni, mi smo se klali in ubijali, mi smo delali množične grobnice in koncentracijska taborišča za ljudi, tega tujci nikoli niso delali – pravi Bogićević.

Kdo smo mi?

- Državljani BiH, tisti, ki so si dovolili vrniti fašizem v BiH, fašizem pa je en narod, en vodja, ena armada, dve šoli pod eno streho, delitev na naše, vaše in njihove, vse to so oblike fašizma, za katere smo mislili, da je izumrl. Torej ljudje, ki so sprejeli to nacionalno-šovinistično ideologijo, so odgovorni za vse posledice, ki smo jih imeli, vključno z vojno. Moramo biti enkrat iskreni in do naših volivcev. Vem, da se mi sprašujemo samo, ko obkrožujemo listič, in nikoli več se ne sprašujemo, ker je veliko bolje moje jaz spremeniti v naše mi in vse delegirati našemu vodji in naj on odloča namesto mene – je poudaril Bogićević.

Glede na značaj pretekle vojne je Bogićević jasen.

- Če ena ali dve mednarodno priznani državi napadeta drugo državo, v tem primeru Srbija in Hrvaška sta napadli BiH, je to agresija. Vendar v BiH ni bila samo agresija, ker če ena etnična skupina strelja s Pala na drugo etnično skupino v Sarajevu, je to medetnično spopad znotraj tega, vendar nikakor se ne more okarakterizirati kot državljanska vojna – meni Bogićević.

Dotaknil se je tudi sodbe Ratku Mladiću, obsojenemu na dosmrtni zapor, ter reakcij, ki smo jih lahko slišali iz entitete RS in Srbije.

- Nekaj sem prebral, vendar naj bo jasno, sprašujem se, ali je Milorad Dodik iskren zdaj ali takrat, ko je poslal v Haag Karadžića in Mladića, preden je prevzel funkcijo premierja v Bijeljini, s pomočjo mednarodne skupnosti. Drugič, da ne bi bilo nesporazumov, ker pravi, da je Ratko Mladić srbskega naroda, kar pomeni, da vsi tisti, ki so po rojstvu Srbi, tudi jaz, da je tudi v moje ime delal zločine, bi rad povedal, da Ratko Mladić ni moj junak in da v moje ime ni mogel delati zločinov.

Moj problem je naslednji, da smo toliko časa posvetili človeku, ki je tisoči v verigi odgovornosti za to, kar se je tukaj dogajalo. Projekt srbske elite je bil ustvariti „veliko Srbijo“ ali, kot pravijo, „veliko Jugoslavijo“ brez drugih narodov, ki traja 300 let. Memorandum SANU je nastal, nato Milošević, nato Karadžić in Mladić. Ratko Mladić za mene predstavlja sramoto in ponižanje. Moj junak je Srđan iz Trebinja, ki je dal svoje življenje za drugega, za svojega prijatelja, ki ni Srb – je poudaril Bogićević.

Imamo vsaj tri resnice, dodaja Bogićević, ena je navdušenje nad dosmrtnim zaporom, druga delno zadovoljstvo, ker niso bili zajeti genocid za mesta in neumnost Sodišča v obrazložitvi „da jih je malo več pobil, bi bil genocid“, in tretje, zanikanje žrtev in Sodišča ter poveličevanje Ratka kot junaka. 

- Le ena resnica je lahko in po njej se bo iskalo leta. Vidim te ljudi, hočem verjeti, da so to generacije, ki prihajajo. Prihajajo. Še vedno vodimo dialog, kjer sem bil jaz in vi v vojni. Nekdo mora priti in nas vprašati, kje smo bili in zakaj smo jim uničili državo. Obstaja ena poved, ki jo je zapisal prof. Repovac: „V BiH je danes večji strah pred življenjem kot pred smrtjo“ – je poudaril Bogićević.

Dodal je tudi, da „vsaka sodba, tudi ta jutrišnja, pomeni nov stres za ljudi, predvsem za žrtve“.

- Tukaj so žrtve konstantne, vse drugo se spreminja, tudi razpoloženje in odnos do haških obtožencev in zločinov. Stres je največji za žrtve, za tiste, ki gledajo, celo za družine haških obtožencev – je dodal Bogićević.
Pred jutrišnjo sodbo Prliću in drugim ter o molitvah in koncertih Bogićević pravi:

- Pričakovano. Če bodo molitve pomagale, če bodo koncerti pomagali, nimam nič proti. To govori o njih kot organizatorjih, ker so bili haški obtoženci v funkcijah tistih, ki to organizirajo. Vendar, da ne prejudiciramo sodbe, je treba počakati in spet bodo to novi napetosti, novi stres, in bojim se, da bodo izgubljena še dve leti – je dodal Bogićević.

Celotno gostovanje si oglejte  tukaj