Bogate arabske države ignorirajo begunsko krizo

Končno je eden bogatih Arabcev ponudil pomoč beguncem z Bližnjega vzhoda.

Egiptovski milijarder Naguib Sawiris je 1. septembra na Twitterju objavil, da je pripravljen kupiti otok od Grčije ali Italije, na katerega bi se naselili begunci, in zagotoviti vsa potrebna finančna sredstva, da bi otok postal njihov trajni dom, poroča novinarska agencija Patria.

Predlagal je celo, da bi otok lahko postal nova država z imenom „Nada“, čeprav je namignil, da bi rešitev lahko bila "vsaj začasna, dokler se begunci ne bodo mogli vrniti v svoje države.“

Odzivi na družbenih omrežjih na Sawirisovo velikodušno ponudbo so večinoma pozitivni. Navsezadnje, kdo bi si upal kritizirati uspešnega poslovneža, ker je pripravljen storiti nekaj, česar večina vlad ne želi storiti, da bi rešili trenutno begunsko krizo.

Vendar pa si je le redkokdo v medijih ali diplomatskih krogih zastavil še pomembnejše vprašanje: Kje so bile bogate arabske države v zadnjih nekaj letih, ko je divjala sirijska državljanska vojna in ko je na milijone beguncev pobegnilo v sosednje države?

Edine arabske države, ki so sprejele sirske begunce, so Jordanija in Libanon, dve šibki gospodarstvi z zelo omejenimi sredstvi. Bogate arabske države so poslale nekaj pomoči beguncem v Turčiji, Jordaniji in Libanonu, vendar niso ponudile nobenega pomembnega akcijskega načrta, ki bi resnično pomagal najbolj ogroženim.

Razmislite o finančnih sredstvih, ki so na voljo petim energetsko najbogatejšim arabskim državam: Savdska Arabija, Kuvajt, Združeni Arabski Emirati, Katar in Bahrajn.

Njihov skupni BDP je približno 2 bilijona dolarjev letno, njihovo skupno prebivalstvo pa 55 milijonov ljudi. To pomeni, da je letni dohodek na prebivalca v najrevnejši državi iz te skupine, Bahrajnu, višji od 21.000 dolarjev, v najbogatejši, Katarju, pa znaša približno 90.000 dolarjev.

Ni težko si predstavljati, kaj bi pet odstotkov njihovega skupnega letnega BDP-ja, okoli 100 milijard dolarjev – lahko storilo za reševanjeBegunske krize.

Arabske države bi lahko ponudile varno zatočišče za begunce na ogromnih območjih, ki jih te države nadzorujejo, ali pa bi vsaj lahko ponudile velik finančni spodbud za druge države, ki sprejemajo begunce, piše RSE.