Blog Edwarda Fergusona: Prekrojitev zgodovine

BiH je bogata z zgodovino in obstaja veliko različnih različic zgodovine. Vendar pa je zaskrbljujoče, kako se zgodovina vojne in miru prekraja za promocijo političnih agend različnih skupin. Časopisi so polni razprav o preteklosti. Veliko manj pozornosti se posveča prihodnosti. Mi, ki se želimo osredotočiti na reševanje resničnih problemov, s katerimi se soočajo običajni državljani v BiH danes – brezposelnost, neenakost in korupcija, smo nenehno vpleteni v nesmiselne razprave in umetne krize. Delitve glede preteklosti se uporabljajo za preusmerjanje pozornosti z reform in modernizacije, ki jih politiki vidijo kot grožnjo njihovemu trenutnemu nadzoru nad dostopom do delovnih mest, denarja in pokroviteljstva.  To je frustrirajoče.

Prekrojitev vojne

Velik del revizionizma v zadnjem času je usmerjen na drugo svetovno vojno. To ni ekskluzivno za BiH, to se dogaja v celotni regiji. Toda tukaj smo priča poskusom rehabilitacije ugleda oseb, kot sta Ante Pavelić ali Draža Mihailović, pred samo nekaj tedni pa je šola v Sarajevu dobila ime po antisemitu in simpatizerju nacistov Mustafi Busuladžiću.

Morda je še slabše slaviti tiste, ki so bili obsojeni za zločine, storjene v novejšem času. Posebej se spomnim sprejema za junaka, ki je bil prirejen za Daria Kordića leta 2014, potem ko je bil izpuščen iz zapora zaradi obsodbe za zločine proti človečnosti. In ne samo, da je študentski dom na Palah dobil ime po Radovanu Karadžiću, ampak mu je bil oktobra javno podeljen naziv Narodne skupščine RS. 

Zakaj je to pomembno?

Pomembno je, ker je prvi korak k spravi priprava na prihodnost na podlagi lekcij iz tragedij v preteklosti. Za to je najprej potrebno sprejeti storjene zločine in se zavezati, da se zločini ne bodo ponovili.

Pomembno je, ker so se v Prilogi 7 Daytonskega mirovnega sporazuma državne in entitetne oblasti zavezale, da bodo ustvarile „politične, ekonomske in socialne pogoje, primerne za prostovoljno vrnitev in skladno reintegracijo beguncev in notranje razseljenih oseb“. Slavljenje tistih, ki so storili vojne zločine proti osebam druge etnične pripadnosti in jih pregnali iz njihovih domov, je očitna kršitev te zaveze.

Pomembno je tudi na človeški ravni. Vojna devetdesetih let ni prinesla nič drugega kot trpljenje večini ljudi v tej državi. Mnoge njene žrtve so še danes žive. Danes namerne provokacije, retorika delitev in revizionizem zgodovine – vse to vrača stare strahove in preprečuje BiH, da bi šla naprej.

Prekrojitev miru

To je dovolj slabo. Toda prekrajanje zgodovine se ne ustavi pri olepševanju vojnih zločinov. Vse večji izzivi so usmerjeni na ključne strukture in institucije, ki so bile vzpostavljene v okviru Daytonskega mirovnega sporazuma. Ironično, ti izzivi običajno prihajajo od tistih, ki najmočneje vztrajajo pri spoštovanju „črke“ Daytona. Če parafraziram angleško-irskega državnika Edmunda Burkeja, ki je rekel „splošno priljubljena napaka je misliti, da so najglasnejši zagovorniki Daytona tisti, ki si najbolj želijo, da bi se ohranil“.

Izzivi Daytonu prihajajo v različnih oblikah. Priča sem poskusom Bošnjakov, da zanikajo ali ignorirajo ustavne pristojnosti Republike Srbske.  Videl sem poskuse Srbov, da oslabijo in degradirajo ustavno avtoriteto države BiH. In videl sem poskuse Hrvatov, da izpodbijajo in motijo proces sprejemanja odločitev na ravni Federacije BiH.

Nič od tega ne bo pomagalo BiH pri doseganju napredka. Zato smo ob uvedbi novega mednarodnega pristopa BiH leta 2014 rekli, da bomo delali v obstoječem institucionalnem okviru, če bodo drugi pripravljeni storiti enako.  Popolnoma legitimno je, da Republika Srbska ali kantoni odločajo o vprašanjih, za katera imajo ustavno pristojnost. Toda da bi sistem deloval, morajo ponuditi enako mero spoštovanja, ki ga zahtevajo zase, do avtoritete drugih.

Ta pristop je del mehanizma usklajevanja.  Odraža nekatere ključne principe Daytonskega sporazuma: suverenost države in prenos velikega števila pristojnosti na raven entitet in kantonov.  Prav tako odraža dajanje prednosti sprejemanju odločitev na podlagi soglasja treh konstitutivnih narodov in treh različnih ravni oblasti ter spoštovanje vladavine prava.

Upal sem, da bo ta odločitev o mehanizmu usklajevanja napovedala obdobje soglasja v politiki Bosne in Hercegovine. Še vedno upam. Toda vsaj za zdaj se krize in izzivi nadaljujejo. Preveliko število voditeljev vztraja pri odnosu do Ustave, kot da bi bila à la carte meni, sprejemajoč dele, ki jim ugajajo, in ignorirajoč tiste, ki jim niso všeč.

Najočitnejši in najresnejši izziv Daytonu in vladavini prava je bil septembrski referendum v Republiki Srbski.

Združeno kraljestvo v celoti podpira pravico RS do njenega obstoja kot bistvenega in sestavnega dela BiH, in mi podpiramo pravico, da se ta obstoj obeleži s praznikom. Prav tako podpiramo pravico RS do izvedbe referenduma o vprašanjih, ki so v okviru njenih ustavnih pristojnosti in v okviru Ustava BiH. Toda Ustavno sodišče BiH je odločilo, da je izbira 9. januarja za Dan RS diskriminatorna in je prepovedalo izvedbo referenduma. A ta je bil vseeno izveden.

Naša primarna skrb kot članic Sveta za implementacijo miru ni vprašanje praznika, temveč podpiranje Ustava BiH in avtoritete Ustavnega sodišča. Iskreno, bilo bi mi ljubše, da to vprašanje sploh ne bi bilo sproženo, v času, ko obstajajo številna, veliko pomembnejša vprašanja, na katera se je treba osredotočiti. Toda sproženo je bilo in Sodišče je sprejelo svojo odločitev.

Ustavno sodišče BiH je verjetno najpomembnejša daytonska institucija. Glede na Mirovni sporazum je to edino sodišče, ki ima pristojnost odločati o ustavnih sporih med različnimi ravnmi oblasti in njegove odločitve so „končne in zavezujoče“.  Z zavrnitvijo sprejetja odločitev Sodišča sta Vlada RS in Narodna skupščina presegli svoje pristojnosti in se odločili uporabiti pristojnosti izven svojih ustavnih pravic – z drugimi besedami, storili sta prav tisto, za kar obtožujeta druge.

Niso izzivi postavljeni le pred Ustavno sodišče. Sodišče BiH je bilo prav tako na ognjeni črti, z obtožbami, da je na nek način nelegitimno, ker ni del „izvirnega Daytona“.  Toda „izvirni Dayton“ pravi, da ima država odgovornost za med drugim „izvajanje mednarodnih in medentitetnih politik in regulacij kazenskih predpisov“ in da „ohranja suverenost, ozemeljsko celovitost, politično neodvisnost in mednarodno subjektiviteto Bosne in Hercegovine“. Prav tako jasno pravi, da „dodatne institucije se lahko vzpostavijo po potrebi, da bi izvajale te pristojnosti“.

Na podlagi tega in po odločitvi visokega predstavnika je bilo Sodišče BiH vzpostavljeno 3. julija 2002, z glasovanjem v Parlamentarni skupščini BiH. Glede na nedavne javne izjave je pomembno omeniti, da so predstavniki SNSD-ja glasovali za zakon in da delegati iz RS niso uporabili entitetnega mehanizma veta.  Vzpostavitev Sodišča BiH sta s podpisom legalizirala Mariofil Ljubić in dr. Nikola Špirić.  Zelo podoben je bil tudi postopek vzpostavitve Tožilstva BiH 29. oktobra 2003, ki ga je s podpisom legaliziral dr. Špirić.  To so bile pravno zavezujoče odločitve, ki jih je Ustavno sodišče BiH potrdilo, in kakršne koli spremembe se morajo izvesti s predpisanim postopkom v skladu z vzpostavljenimi ustavnimi postopki.

Ključ do varnosti in stabilnosti v Bosni in Hercegovini ostaja osnovna formula, postavljena v Daytonskem mirovnem sporazumu – da Bosna in Hercegovina ostaja enotna, suverena država z dvema entitetama.

Dve pomembni stvari sta tukaj.  Prva je, da obstajata dve entiteti.  Ne ena in ne tri.  Kot članice Sveta za implementacijo miru smo zavezani ohranjanju pravic in odgovornosti teh dveh entitet – Republike Srbske in Federacije BiH, tako kot smo zavezani istemu za državo.  Kakršne koli spremembe tega modela se v praksi lahko zgodijo le ob soglasju treh konstitutivnih narodov v BiH.

Druga stvar je, da Ustava določa, da suverenost BiH leži izključno na državni ravni.  BiH ni prostovoljna konfederacija, v kateri imajo entitete pravico do odcepitve.  Nimajo.  Entitete pravno obstajajo le na podlagi Ustava, kot sestavni deli BiH.  Zato je pravno napačno reči, da so entitete ali katere koli njihove institucije starejše od Daytonskega mirovnega sporazuma.

Na žalost se preveč političnega prostora v BiH danes porabi za te poskuse pravnega in zgodovinskega revizionizma. Še slabše je, da je vse to zasnovano, da odvrne pozornost od neuspeha pri reševanju ogromnih socialnih in ekonomskih izzivov, s katerimi se BiH sooča. In medtem ko se politiki prepirajo, tisoči mladih zapuščajo to državo in s seboj odnašajo svoj talent, optimizem in ambicije. In medtem ko pričakujemo leto 2017, redko leto brez volitev, je moja novoletna želja, da se manj časa, energije in denarja porabi za odvetnike in zgodovinarje, in veliko več za ekonomiste in podjetnike.