Napisal: Armin Sijamić
Včeraj je bilo natančno dve leti od napada palestinskega Hamasa na Izrael. Ta napad je na Bližnjem vzhodu sprožil val dogodkov, ki trajajo še danes, nekatere spremembe na terenu pa so že epohalne.
V številnih procesih na Bližnjem vzhodu je nekoč najpomembnejše vprašanje za mnoge, kdo je začel konflikt, glede na sam značaj in vzroke konflikta. Za (pro)izraelsko stran se je zadnji dve leti vse začelo z oktobrskim napadom Hamasa, v katerem je bilo ubitih 1.200 ljudi in ko je bilo na stotine talcev odpeljanih v ujetništvo, kar je bilo največje trpljenje Judov po drugi svetovni vojni. Za (pro)palestinsko stran pa vse traja desetletja. Trdijo, da je Gaza »taborišče na prostem« in da je Palestincem odvzeta pravica do države in mirnega življenja.
Dve leti kasneje ti dve temeljni vprašanji še vedno nista rešeni. Hamas še vedno obstaja, uničevanje možnosti za oblikovanje palestinske države pa se nadaljuje. Torej, stvari se še vedno, namerno, obravnavajo kot del začaranega kroga nasilja, ki ga domnevno ni mogoče prekiniti.
Regionalne spremembe
V trenutnem stanju na terenu je morda pomembnejše vprašanje, kdo in kako bo končal ali vsaj umiril plaz, ki se je sprožil 7. oktobra 2023, saj ni znakov, da se bo povsem ustavil, tudi če bo kmalu mir v Gazi. Skoraj sedemdeset tisoč Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu je bilo ubitih, večinoma civilistov in otrok, okoli dva tisoč Izraelcev ter na tisoče ljudi v Libanonu, Siriji, Iraku, Iranu, Jemnu, Katarju...
Za vse te spopade bo ostalo povezano ime Benjamina Netanyahua, obraza z mednarodne tiralice in premierja, pod čigar vodstvom je bila njegova država obtožena zločina genocida.
Njegovo ravnanje v zadnjih dveh letih, pa tudi prej, je pokazalo, da ne razmišlja o mirovnih sporazumih na enakih osnovah, ne glede na to, kdo je na drugi strani. Svojega načrta, da uniči čim več sovražnikov, Netanyahu ni opustil niti po pozivih iz Izraela in ljudi z vsega sveta, naj se vojna v Gazi ustavi in reši talci, ki jih je odpeljal Hamas. Dejal je, da nasprotuje ideji, da bi imeli Palestinci državo, in druge prosil za pomoč pri njihovem razseljevanju.
Podprt s strani Združenih držav Amerike, dela evropskih in arabskih držav, Netanyahu izkorišča dejstvo, da ima njegova vojska sposobnost napadati cilje tisoče kilometrov stran od Izraela. Ta tehnološka superiornost Netanyahuju omogoča, da tudi po dveh letih vojne grozi vsem, ki se z njim ne strinjajo.
Zato je v zadnjih dveh letih pod raznimi izgovori zavračal mirovne sporazume, medtem ko je izraelska vojska neusmiljeno napadala vojaške, pa tudi civilne cilje pod obrazložitvijo, da se tam skrivajo »teroristi«. Takšno obnašanje je dodatno spodbudilo dejstvo, da mu ameriški predsednik Donald Trump brezpogojno pomaga, celo skupaj z njim je napadel iranske jedrske objekte, pri čemer je tvegal ekološko in vsako drugo katastrofo.
Te dni, ko se ponovno govori o miru za Gazo, po vsej regiji potekajo procesi, ki so neposredno povezani s palestinskim vprašanjem in se od njih v vsakem trenutku pričakuje eskalacija.
Od Libanona preko Sirije do Irana
Številni so prepričani, da Netanyahu ne bo ustavil svoje vojske, tudi če bo v Gazi vzpostavljen kakršen koli mir. Spodbujen s svojimi uspehi na političnem področju, pa tudi z uspehi svoje vojske, Netanyahu meni, da je čas, da Bližnji vzhod oblikuje tako, da bo Izrael nedvomno dominantna sila na Bližnjem vzhodu, ki bo imela pravico početi, kar želi. Izraelski napad na Katar in ameriško sodelovanje pri tem to odlično kaže.
Pri tej ideji ni sam. Številne države Zahoda, pa tudi mnoge večinsko muslimanske države, trdno stojijo za Netanyahujem v nameri, da uniči libanski šiitski Hezbollah, ki ga podpira Iran. Zadnje tedne je Libanon na robu državljanske vojne, saj nova libanska vlada, podprta s strani Zahoda, želi razorožiti Hezbollah, ki to zavrača, prepričan, da je orožje edina zaščita pred Izraelom.
Izrael ima načrte tudi v Siriji, kjer je na oblast prišel Ahmed al-Shaara, nekdanji član Al Qaede in ISIL-a. Čeprav je novi predsednik sprejet na večjem delu Zahoda in ne izvaja nobenih dejanj, ki bi škodovala Izraelu, tudi ko okupira dele Sirije, stanje v državi ni dobro. Periodični spopadi vladnih sil in povezanih milic z manjšinskimi skupnostmi grozijo, da v Siriji sprožijo nov krog nasilja in potegnejo sosednje države. To velja tudi za sosednji Irak, kjer želijo milice, zveste Iranu, obdržati vpliv, ter za Turčijo zaradi odnosov do kurdskih milic, ki delujejo ob njeni meji.
Tu se seznam spopadov, ki bi lahko eskalirali v prihodnosti, ne konča. Prava tarča Netanyahuove politike je Iran. Zahod in Izrael želita omejiti vpliv Teherana zunaj iranskih meja tako, da bi tamkajšnjo oblast zamenjali. Zgodba o iranskem jedrskem programu je le del tega prizadevanja, saj se je Iran odrekel jedrskemu orožju v zameno za odpravo mednarodnih sankcij. Pod pritiskom Netanyahua je Trump v svojem prvem mandatu umaknil Združene države iz tega sporazuma.
Od junijskega dvanajstdnevnega vojnega spopada se priprave na novega odvijajo na vseh straneh. Mediji poročajo, da se Izrael in Iran pripravljata na nov krog spopadov, ki bi bil tokrat lahko težji od prejšnjih. Namen uničenja vpliva Teherana zunaj Irana je viden tudi v izjavi izraelskega obrambnega ministra Israela Katza prejšnji mesec, ko je dejal, da se bo »zastava Izraela vznela nad Jemenom«.
Bo mir na Bližnjem vzhodu?
Čeprav Trump povsod govori o miru na Bližnjem vzhodu, se zdi, da mu zdaj ne verjamejo niti ameriški zavezniki. Savdsko-pakistanski sporazum o medsebojni obrambi kaže, da poteka prerazporeditev sil na Bližnjem vzhodu, čeprav morda sramežljivo in v začetnih fazah, in da nekatere države več ne slepo ne verjamejo uradnemu Washingtonu.
To ni presenečenje. Vojna iz Gaze, po napadu Hamasa, se je razširila na številne države, kar je bilo pričakovano. Bidenova administracija si je prizadevala, da vojna ne bi eskalirala, hkrati pa je Netanyahuju puščala prostor, da se ukvarja z vsakim nasprotnikom posebej, ko je to želel.
Dve leti kasneje lahko ugotovimo, da je Hamas povzročil geopolitične spremembe na Bližnjem vzhodu in širše. Z oblasti v Damasku je odšel Bashar al-Assad, ubit je bil znaten del političnega in vojaškega vodstva (pro)iranskih sil, jemenski Huti so se uveljavili kot pomemben regionalni dejavnik kljub spopadu z ZDA in Izraelom, Iran je večkrat obstreljeval Izrael in s svojimi zavezniki mu je prizadejal hude udarce, Hezbolah se zdaj bori za svojo legitimacijo v Libanonu, Iran je utrpel izraelske in ameriške napade na svoj jedrski program in druge cilje, Katar pa je bil tarča izraelskih in iranskih napadov – eni so ciljali člane Hamasa, drugi pa ameriško vojaško bazo.
Ti dogodki bodo imeli posledice še vrsto let. To velja tudi za Izrael, ki nikoli ni bil v slabšem mednarodnem položaju, zlasti na Zahodu med mlajšimi generacijami. Kar je izraelska vojska storila v Gazi, je nekatere države prisililo, da priznajo neodvisnost Palestine, Izrael in Netanyahua izvedejo pred sodišče in uničijo diplomatske, ekonomske in vse druge odnose s Tel Avivom.
Toda, tudi po vsem tem vprašanje Palestine ni rešeno. Še enkrat je palestinski narod trpel, okoli sedemdeset tisoč mrtvih, na stotine tisočev ranjenih, njihova mesta pa so tako uničena, da so nenaseljiva. Po dveh letih skoraj vsakodnevnega trpljenja v Gazi, kar je le epizoda v večdesetletni stiski palestinskega naroda, še vedno nihče ne ve, kdaj se bo temu končalo. Na drugih bližnjevzhodnih frontah ne bodo čakali, da se to vprašanje reši, čeprav je v srži mnogih tamkajšnjih konfliktov.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci sabotirali Američane, nov poskus konec junija
