Beg od odgovornosti za agresijo in genocid: Srbija potrebuje moralno revizijo

Napisal: Nedžad Ahatović

Iz Beograda so srbski politiki in politiki iz entitete RS poslali vojno hujskaške sporočila, s katerimi grozijo s popolno blokado Bosne in Hercegovine zaradi vložitve revizije sodbe v zadevi BiH proti Srbiji zaradi agresije in genocida, pri čemer se skrivajo za ohranjanjem miru in stabilnosti na Balkanu. Kljub temu je pravna ekipa Bosne in Hercegovine vložila vlogo za revizijo sodbe v zadevi BiH proti Srbiji v tožbi za agresijo in genocid pri Mednarodnem sodišču pravice ZN v Haagu. To je bil najboljši odgovor na vojno hujskaško retoriko Beograda.  

Zakaj je Beograd kriv in zakaj se tako v Srbiji kot v RS izogibajo odgovornosti?

Po vojni tragediji in grozotah, ki so prizadele ta prostor, kjer je nekoč obstajala država Socialistična federativna republika Jugoslavija, so ljudje poskušali pojasniti, zakaj se je vse to zgodilo. Očitno in kot edina stalna dejstva glede razpada Jugoslavije se pojavljajo ambicije enega človeka – Slobodana Miloševića, da bi nedotaknjeno vladal celotnemu prostoru nekdanje države.

Njegova neusmiljena ambicija po vladanju je prišla na javno površje po naključju med spopadom med srbsko in albansko skupnostjo na Kosovu leta 1987. Od tega trenutka so bili vsi jugoslovanski narodi obsojeni na trpljenje in stradanje, ki jih je spremljalo vse do leta 1999. Ena od najbolj prizadetih regij zaradi ambicij Slobodana Miloševića je bila Bosna in Hercegovina. Vojna v Bosni in Hercegovini je bila brez dvoma plod agresije Miloševićevega režima ter njegovih političnih in vojaških satrapov v Bosni in Hercegovini in zunaj nje.

Agresija je bila v vojaškem smislu izvedena z najvišjo stopnjo brutalnosti uporabe smrtonosne sile od konca druge svetovne vojne v skladu s postavljenimi vojnimi cilji. Zato je bila Bosna in Hercegovina prizorišče totalne vojne, ki je bila usmerjena v zavzetje celotnega njenega državnega ozemlja s fizičnim iztrebljanjem in preseljevanjem celotnega naroda – Bošnjakov – izven prostora Balkana. 

Instrumenti in sredstva za vodenje vojne so bili uporabljeni za osvojitev celotnega državnega ozemlja BiH in fizično eliminacijo Bošnjakov z likvidacijo ali pregnanstvom. V političnem smislu je bila namera, da se država Bosna in Hercegovina prikaže kot državna skupnost, v kateri ni mogoče vzpostaviti demokratičnih odnosov na principu en človek en glas, zaradi večine Bošnjakov in možnosti, da politični preglasujejo politično voljo Srbov in Hrvatov.

Zato je bilo treba z vojaškimi sredstvi rešiti ta politični problem in ozemlje mednarodno priznane države BiH zmanjšati na niz nefunkcionalnih in ozemeljsko nepovezanih enklav, edino prebivalstvo, ki želi živeti v takšni državi, Bošnjake, pa zmanjšati na versko skupino, zbrano okoli večjih mestnih centrov v Bosni in Hercegovini. Šlo je za zelo specifičen tip in obliko vojne, ki je bila načrtovana in izvedena z orožjem nekdanje JLA v vrednosti 2 milijardi USD. 

Agresija in vojna dejanja proti BiH so se začela v trenutku, ko je BiH dobila mednarodno priznanje, ne pred tem. To pomeni, da je bil končni cilj vojne, da se pod grožnjo in izvajanjem fizičnega iztrebljanja oziroma genocida, Bošnjaki spodbujajo k množičnemu eksodusu, s čimer bi se njihovo število zmanjšalo na statistično sprejemljivo številko, ki ne bi jamčila večjih političnih pravic temu narodu in ki bi Bošnjakom onemogočila prevladujoče odločanje o organizaciji oblasti v Bosni in Hercegovini. 

Pri uresničevanju tega cilja v Bosni in Hercegovini niso delovale paravojaške formacije niti Zvezne republike Jugoslavije niti iz Republike Hrvaške. Vsi ti sestavi, ki jim je dodan takšen predznak, so bili popolnoma regularni vojaški sestavi njihovih armadnih ali policijsko-obveščevalnih struktur. 

V mednarodnem smislu primeri Bosne in Hercegovine, Ruande in Kosova nazorno ponazarjajo in dokazujejo tezo o demografski vojni ter premišljeni strategiji pri uresničevanju politično-teritorialnih ciljev. BiH, Ruanda in Kosovo so bili polni primerov načrtnega zastraševanja »nepodobnega« prebivalstva z množičnimi usmrtitvami s primesmi grozljivih krutosti in hudega mučenja žrtev, katerih cilj so množične etnične migracije. Seveda, če ta recept ne zagotovi želenih rezultatov na ciljnem ozemlju, so posegli po temeljitem fizičnem iztrebljanju »nepodobnih« - GENOCIDU.

Za takšen pristop so vezana dejanja t.i. »paravojaških enot«, da bi se prikrila vloga državnega vrha pri uresničevanju vojnih ciljev, kar se v sodobni vojaški teoriji imenuje Hibridna vojna. V primeru BiH ima Beograd enake cilje še danes, le metode so se spremenile. Namesto neposrednih vojaških dejanj je BiH že več kot desetletje izpostavljena uporabi političnih sredstev blokade, s katerimi se BiH poskuša prikazati kot neuspešen projekt mednarodne skupnosti z namenom končne delitve države (ko je ni bilo mogoče v celoti zavzeti z vojaškimi dejanji), kar povzroča socialno in ekonomsko krizo ter nadaljevanje migracije prebivalstva iz BiH.

Vsaka dejavnost, ki jo izvaja Beograd ali entiteta RS v smeri nadaljnjih blokad države BiH, ne glede na politične izgovore, se lahko z gotovostjo šteje za začetek integracije entitete RS v ustavno-pravni okvir Srbije.

Zato je uradni Beograd kriv, ker še vedno ohranja odprto možnost izdvajanja entitete RS iz BiH in njeno priključitev k svojemu državno-pravnemu sistemu, z milom ali s silo. Zato je revizija sodbe v zadevi BiH proti ZRJ oziroma Srbiji prvi korak k normalizaciji odnosov med Srbijo in BiH, saj bo sam proces pokazal, da Srbija danes še kako potrebuje moralno revizijo in odpoved politiki vojne, trpljenja in genocida.