Belorusija 2020: Wagnerizacija Belorusije

(Patria) - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je ob aktualnih dogodkih in predsedniških volitvah v Republiki Belorusiji, ki bodo potekale 9. avgusta 2020, pripravil analizo dogajanj v tej državi. Iz obsežne analize "Belorusija 2020: Wagnerizacija Belorusije" izpostavljamo najpomembnejše in najbolj zanimive dele.

V Republiki Belorusiji bodo 9. avgusta 2020 potekale predsedniške volitve. Volitve potekajo v precej napeti atmosferi. Dogajanja v Belorusiji v zadnjem letu niso le posledica notranjepolitičnih odnosov v tej državi, ampak gre za znatni vpliv tujega dejavnika, ki intenzivno deluje v tej državi, še posebej v volilnem letu.

Čeprav je v fokusu aktualnih dogajanj predsednik Belorusije Alexander Lukashenko, gre v osnovi za veliko globlja in kompleksnejša dogajanja, kot se na prvi pogled zdi ob opazovanju dogajanj skozi odnos predsednika Lukašenka in opozicije oziroma opozicijskih predsedniških kandidatov.

Mirovni sporazum iz Minska

Predsednik Lukašenko je v glavnem poskušal uravnotežiti svojo politiko med Zahodom in svojim vzhodnim sosedom Rusko federacijo. Ta politika je bila v posameznih obdobjih naklonjena enemu ali drugemu, včasih pa komu tretjemu. Pragmaticna politika Lukašenka je igrala pomembno vlogo pri podpisu mirovnega sporazuma iz Minska, na podlagi katerega so bili ustavljeni vojaški spopadi v Ukrajini.

Sporazum je sestavila tričlanska kontaktna skupina za Ukrajino, ki so jo sestavljali predstavniki Ukrajine, Rusije in OVSE. Sporazum o ustavitvi vojne v regiji Donbas v Ukrajini so 5. septembra 2014 podpisali predstavniki Ukrajine, Ruske Federacije, Donecke ljudske republike (DPR), Luganske ljudske republike (LPR) in Organizacija za evropsko varnost in sodelovanje (OVSE). Mirovni sporazum, ki je sledil večkratnim predhodnim poskusom ustavitve spopadov v Donbasu, je vzpostavil takojšnje premirje. Ni uspel ustaviti spopadov v regiji Donbas, zato je sledil nov paket ukrepov, poimenovan Minsk II, dogovorjen 12. februarja 2015. Tudi to ni uspelo v celoti ustaviti spopadov, vendar pa Minski sporazumi ostajajo osnova za vsako prihodnje reševanje spora, je bilo dogovorjeno na sestanku Normandijske kontaktne skupine (Nemčija, Rusija, Ukrajina in Francija).

Sankcije ZDA in EU, ki so bile Belorusiji naložene zaradi obravnavanja političnih nasprotnikov, so bile v glavnem ukinjene po izpustitvi političnih zapornikov in njenem prispevku k podpisu mirovnega sporazuma o Ukrajini.

EU je sankcije Belorusiji ukinila februarja 2016. Ministri za zunanje zadeve EU so se odločili, da večino sankcij Belorusiji odpravijo kot znak priznanja demokratičnega napredka, čeprav še vedno obstaja zaskrbljenost glede stanja človekovih pravic v tej državi. Tako se je začel proces gradnje trdnejših odnosov z Zahodom, predvsem EU. V veljavi je še vedno embargo na orožje. Sledilo je obdobje otoplitve odnosov Belorusije z EU in ZDA.

Odnos z Rusijo, tradicionalno zaveznico, je bil narušen po tem, ko je Minsk zavrnil priznanje ruske priključitve ukrajinskega polotoka Krim leta 2014.

Wagnerizacija Belorusije

Wagner je dejansko tajna paravojaška enota ruskega obrambnega ministrstva in jo uporabljajo v konfliktih, ko je treba zanikati vpletenost v konflikte (Donbas in Lugansk v Ukrajini 2014, Sirska državljanska vojna od 2015, Venezuela 2019 itd.). Skupina Wagner se je prvič pojavila leta 2014 v Luganski regiji Ukrajine, nedavno pa so njene pripadnike identificirali in aretirali na ozemlju Belorusije. Osumljeni so povzročanja nemirov in destabilizacije te države v zvezi s prihajajočimi predsedniškimi volitvami oziroma za strmoglavljenje aktualne oblasti.

Analitiki menijo, da je Ruska federacija zaradi povečane prisotnosti Nata na svojih zahodnih mejah spremenila način delovanja. Namesto neposredne konfrontacije z Natom posega po novih oblikah delovanja, to je povzročanje nestabilnosti v ciljnih državah in povzročanje lokalnih konfliktov. Povzročanje notranje krize v Belorusiji je idealna priložnost za delovanje skupine Wagner, ki pogosto uporablja doktrino šoka pri svojem delovanju.

Izbira med demokracijo in mirom ter stabilnostjo

Pripombe na belorusko demokracijo in kritike so prihajale s strani Zahoda. Toda podobne kritike s strani Zahoda so bile namenjene tudi državam članicam EU in Nata, kot je Višegrajska skupina držav (V4).

Analitiki menijo, da dogajanja v Belorusiji predstavljajo velik test za EU ter njeno sposobnost in učinkovitost politike, oziroma ali bo Belorusijo približala sebi in okrepila sodelovanje ali pa jo bo prepustila v nemilost Rusije. Zato se Zahod v Belorusiji sooča z dvema izbirama: ali bo podprl demokracijo ali mir in stabilnost? Pri tem bodo zelo koristne izkušnje z Zahodnega Balkana, kjer EU pogosto ni bila "srečne roke".

Katera država sledi po Belorusiji?

Neposredna vojaška prisotnost in grožnja Nata na ruskih mejah sta prisilili Rusijo k drugačnemu delovanju v novem geopolitičnem prerazporejanju. Čeprav je na prihajajočih predsedniških volitvah v Belorusiji favorit Alexander Lukashenko, njegov ponovni izbor ne bo pomenil konca težav za to državo.

Analitiki menijo, da se bodo nadaljevale intenzivne dejavnosti za destabilizacijo Belorusije, pri čemer se odpira vprašanje: katera je naslednja država za destabilizacijo po modelu "Wagnerizacije Belorusije"?