Nekdanji veleposlanik v Iranu Hadžikadunić analizira možnosti vojskujočih se strani na Bližnjem vzhodu

(Patria) - Nekdanji veleposlanik Bosne in Hercegovine v Iranu in Maleziji, prof. dr. Emir Hadžikadunić, Sarajevska šola za znanost in tehnologijo (SSST), je bil uvodničar današnje seje ANI "Krog 99" na temo "Ameriško-izraelska vojna z Iranom: kaj je in kako se lahko konča"

Predstavitev profesorja Hadžikadunića prenašamo v celoti:

Najnovejša zaostritev spopadov na Bližnjem vzhodu med Združenimi državami Amerike in Izraelom na eni strani ter Islamsko republiko Iran na drugi strani, ni vojna ameriškega ljudstva. Večina Američanov pred neizzvanim ameriško-izraelskim napadom na Iran, oziroma nenadnim napadom, sproženim sredi diplomatskih pogajanj, ni podpirala takšnega vojaškega ukrepa.

Podpora je bila na ravni vsega 20%, med člani Demokratske stranke pa le 6%. Tudi po izbruhu agresije večina Američanov, po anketah, te vojne ne podpira. Poleg tega ameriški predsednik nima soglasja Kongresa za začetek vojaške akcije.

To ni niti iranska vojna. Ni je želela iranska vlada, še posebej pa ne iransko ljudstvo. Iranska vlada je bila vključena v pogajanja z ameriško stranjo o iranskem jedrskem programu. Po pričevanjih omanske strani kot posrednika v pogovorih, so bile strani blizu dogovora, kar potrjuje, da je bil Iran zainteresiran tako za dialog kot za sporazum. Iran se je večinoma obnašal kot
racionalen akter, zavedajoč se, da je alternativa ne-doseganju dogovora možna vojna, ki so se ji, po vsem sodeč, želeli izogniti.

To ni niti arabska vojna. Arabske zalivske monarhije, Savdska Arabija, Kuvajt, ZAE, Bahrajn, Oman in druge bližnjevzhodne države, so ujetniki med dvema ognjema in, neizzvane, trpijo ekonomsko in varnostno škodo zaradi prisotnosti ameriških vojaških baz na svojem ozemlju. Prav zaradi te prisotnosti postajajo potencialne tarče v spopadu, ki ga same niso sprožile niti ga želijo. Vojna se je začela v svetem muslimanskem mesecu ramadanu, kar še enkrat kaže, da ameriška administracija nima preveč obzira niti do svojih muslimanskih partnerjev in zaveznikov na Bližnjem vzhodu, ki v takšnih okoliščinah nosijo prve posledice regionalne eskalacije.

To ni vojna niti za iransko demokracijo. Zgodovina sodobnih mednarodnih odnosov kaže, da demokracija redko pride kot rezultat zunanje vojaške intervencije. Nasprotno, takšne intervencije pogosto vodijo v destabilizacijo držav, poglabljanje notranjih delitev, sektaško ali državljansko vojno. Izkušnje Iraka, Libije in Afganistana kažejo, da vojne, vodene pod geslom demokratizacije, večinoma proizvajajo dolgotrajno nestabilnost, institucionalni kolaps in
humanitarne katastrofe.

Če vemo, kaj ta spopad ni, se postavlja vprašanje: kaj dejansko je?

V globoko cinični logiki sodobnih spopadov, je to vojna Izraela za ohranitev absolutne regionalne prevlade, vodena do zadnjega ameriškega dolarja. V njenem središču se nahaja dolgoročna varnostna doktrina „Železni zid“. Njena osnovna predpostavka ostaja nespremenjena: varnost Izraela narašča sorazmerno z negotovostjo njegovega okolja.
Hkrati je to tudi vojna egocentričnega Donalda Trumpa za politično slavo, za katero verjame, da jo lahko doseže z rušenjem Islamske republike Iran, nečesa, česar ni uspelo nobenemu ameriškemu predsedniku v generacijskem boju od Carterja, Reagana, Busha starejšega, Clintona…, v dolgotrajnem, generacijskem spopadu z Iranom.

V svojem bistvu, edina operativna os v regiji ostaja personalizirana os Donald Trump-Benjamin Netanjahu. Intenzivnost njune politično-vojaške koordinacije je dosegla raven brez primere v zgodovini odnosov, sedem srečanj v enem letu pa potrjuje globoko in kontinuirano sodelovanje, katerega rezultat je tudi ta napad.

To je vojna tudi iranske diaspore, ki se vodi do zadnjega iranskega protestanta v Iranu, medtem ko se njihove ambicije in mobilizacija uporabljajo kot orodje v mednarodnih strateških igrah.

V osnovi, ta spopad ni vprašanje pravic, demokracije ali varnosti, temveč spopad interesov, egocentrizma in regionalnih ambicij, ki se plačujejo z življenji navadnih ljudi, ekonomsko destrukcijo, ter vodijo v regionalno in globalno nestabilnost.

Kakšen je ameriški end game v tem spopadu

Islamska republika Iran je generacijsko vprašanje za vse ameriške administracije od leta 1979. Ta zgodovina ameriško-iranskih odnosov je zgodovina nasilja in zamujenih priložnosti. Pred pojavom Trumpa, administracije od Carterja, preko Reagana, Busha starejšega, Clintona itd., so poskušale Iran izolirati, uvajale so sankcije, uporabljale politiko zadrževanja, grozile s silo, a občasno tudi pogajale ter iskale skupni interes, recimo na začetku 1990-ih v Iraku ali konec 1990-ih in začetek 2000-ih v Afganistanu.

Edino administracija Reagana se je spustila v krajšo pomorsko vojaško konfrontacijo z Iranom konec iraško-iranske vojne. Vendar Trump je presegel vse prejšnje strategije. Njegov ali ameriški end-game je treba gledati na treh ravneh: osebni, operativni in strateški. Na osebni ravni gre za egocentrično vojno Donalda Trumpa za politično slavo, ki je nihče pred njim ni dosegel. Hkrati mora Trump politično odplačati stotine milijonov dolarjev donacij proizraelskih lobističnih milijarderjev. Za njegovim egom
se skrivajo tudi operativni cilji Združenih držav, dekapitacija iranskega vojaškega in političnega vodstva ter uničenje iranske sposobnosti za obrambo. Strateški cilj najvišje stopnje je rušenje iranskega režima. Alternativno, se lahko govori o spremembi obnašanja Islamske republike po modelu Venezuele. Trump, vsaj retorično, ni pretirano navdušen nad iransko opozicijo v diaspori, podobno kot v primeru Venezuele.

Kakšen je end game uradnega Tel Aviva v tem spopadu?

Izrael je na misiji rušenja Islamske republike Iran in vzpostavitve sebi podrejenega režima, kot je tisti pod vodstvom sina Reze Pahlavija. To je vojna, ki jo je pripravljen voditi do zadnjega ameriškega dolarja, nato pa do zadnjega iranskega opozicijskega borca. Ta misija se ujema s širšo strategijo regionalne hegemonije. Vključuje absolutno vojaško prevlado Izraela nad vsemi bližnjimi in daljnimi sosedi, kot tudi svobodo vojaškega delovanja proti vsaki točki odpora, ki se upira okupaciji Palestine ali regionalni dominaciji Izraela. Petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih so to bili Egipt, Sirija ali Jordan. Od 1980-ih Izrael ofenzivno deluje proti Iraku, Siriji in Libanonu, nedržavnim akterjem, kot sta PLO, Hamas in Hezbolah, danes pa neposredno proti Iranu.

Ima to kaj opraviti z idejo “velikega Izraela”?

Misija Izraela je tako agresivna, da danes dobi tudi svojo biblijsko verzijo ali vizijo ustvarjanja “velikega Izraela”. O tej ideji vse bolj svobodno govorijo izraelski desničarji, v šokantnem intervjuju s Tuckerjem Carlsonom pa jo je potrdil tudi ameriški veleposlanik v Izraelu Mike Huckabee, sicer evangelistični pridigar in močan zagovornik velikodržavne izraelske politike. Regionalna hegemonija Izraela ima svojo doktrino “železnega zidu”, ki jo je v njeni izvirni obliki razvil Ze'ev Jabotinsky leta 1923, pred razglasitvijo izraelske neodvisnosti. Nanašala se je predvsem na lokalno, avtohtono palestinsko prebivalstvo. Kot je Jabotinsky takrat zapisal: Cionistična kolonizacija se mora „razvijati samo pod zaščito sile, ki je neodvisna od avtohtonega prebivalstva, za železnim zidom, ki ga avtohtono prebivalstvo ne more prebiti.“

Njena sodobna verzija bi se lahko glasila takole: „Cionistična kolonizacija se mora razvijati samo pod zaščito sile, ki je neodvisna od sosednjih regionalnih sovražnih držav, za železnim zidom, ki ga regionalni sovražniki ne morejo prebiti.“

Kakšne so iranske kalkulacije? Kaj je definicija iranske zmage, če je sploh mogoča? Največjo ceno tega spopada že zdaj plačuje iransko ljudstvo in država. Njihove žrtve štejejo v stotinah vsak dan. Iran vodi eksistenčno vojno proti najmočnejši svetovni sili in najmočnejši regionalni državi, hkrati dvema jedrskima silama. To je vojna za golo preživetje. Takšne vojne so
po svoji naravi nepredvidljive in izjemno nevarne. V iranskem primeru to dodatno oblikuje močna tradicija mučeništva in kulta žrtve, globoko ukoreninjena v šiitski tradiciji. V takšnih okoliščinah postane definicija zmage minimalistična: obstoj države in obstoj političnega sistema. Iran se
trenutno brani z asimetričnimi napadi z raketami in droni, širi in zaostruje spopad na regionalni, pa tudi globalni ravni. Cilj takšne strategije je preprost: povečati ceno vojne za vse vpletene akterje, predvsem za Združene države, do točke, na kateri stroški postanejo politični in strateški nevzdržni, še posebej za Donalda Trumpa.

Za Teheran bi strateška zmaga pomenila povzročiti dovolj resno, asimetrično škodo Izraelu in Združenim državam, da bi jih ob prekinitvi ognja odvrnila od tretjega vala agresije. Z drugimi besedami, cilj ni poraz nasprotnika v konvencionalnem smislu, temveč obnova odvračanja. Bo Iranu to uspelo, bo pokazal čas.

Kaj nam prinaša podaljševanje vojne z Iranom?

Podaljševanje vojne odpira tudi vprašanje kopenske invazije ZDA, ki je nepriljubljena med Američani, pa tudi vprašanje nove iranske obrambne doktrine. Če doktrina „forward defence“ ne izpolni svojega namena, če iranski raketni sistemi ne bodo dovolj sposobni odvračati nove ameriško-izraelske agresije, bi se Iran lahko zatekel k možnosti jedrskega odvračanja, po modelu Severne Koreje.

To vprašanje dodatno pridobiva na pomenu, ker je iranski jedrski program od
konca dvanajstdnevne vojne lani praktično v temi, brez dostopa inšpektorjev Mednarodne agencije za atomsko energijo.