BEG OD RESNICE Sramežljivost in pasivnost vodita v poraz, pogum je pot do zmage!

Napisal: Psiholog Isa Pašalić

V psihiatriji iluzijo opredeljujemo kot napačno prepričanje, ki je posledica neke oblike notranjega ali zunanjega zavajanja.

Pri delu s travmo pogosto ugotovimo, da oseba goji določena prepričanja o sebi ali o družbeni situaciji, ki jih ni zmožna preučiti ali jih drugače obravnavati. Vsak poskus približanja tem prepričanjem z namenom, da bi osebo prisilili k njihovemu razmisleku ali spremembi, naleti na znatno odpor in notranje nemir. To ni naraven odpor, ki nastane kot posledica potrebe po obrambi lastnega stališča, temveč odpor, ki se pojavi kot potreba osebe po zaščiti svoje navidezne stabilnosti, bodisi notranje ali zunanje.

V primerih travmatizacije je ustvarjanje iluzij zaščitni mehanizem, katerega naloga je, da osebo obdrži stran od določene resnice, ki je bila v nekem trenutku za to osebo preobremenjujoča.

Z mehanizmom iluzije si oseba podzavestno postavi oviro med sebe in problem, problem, ki dejansko obstaja, problem, ki je resnica.

Neželeni učinek bega pred to bolečino z mehanizmom iluzije pa je, da s tem dejansko ne rešujemo problema. Problem, s katerim nočemo soočiti, samo raste skozi čas, spreminja obliko in intenzivnost ter ne izgine s potiskanjem in skrivanjem.

V enem od prejšnjih besedil smo govorili o resnici in o tem, kako je gojenje resnice pomembno tako za psihično in socialno stanje posameznika kot tudi za stanje celotne družbe.

V tem primeru je problem, ki ga prekrivamo z iluzijo, resnica – to je dejansko stanje in občutek, ki ga nosimo v sebi. Edini način, da se ga znebimo, je, da ga sprejmemo in vidimo, kakšen nauk nam lahko ponudi.

Največji problemi psihološke, pa tudi fiziološke narave, ki pestijo človeka, nastanejo kot posledica mehanizmov iluzije ali mehanizma bega pred resničnostjo. Ko si dovolimo soočiti se z notranjo resnico, si omogočimo tudi osvoboditev od tistega, kar smo do takrat videli kot bolezen ali problem.

Vse, kar opazimo na individualni ravni, lahko prenesemo tudi na kolektivno raven. Družba kot celota ima prav tako svojo kolektivno travmo in nemožnost soočenja s problemom kompenzira z mehanizmom bega od njega. Vendar, tako kot pri posameznikih, da bi lahko pričakovali razbremenitev družbe, moramo gojiti drznost, da se s tem soočimo.

Pogum pri soočenju z resnico nas osvobaja. Naša obveznost kot posameznikov in družbe je, da smo trdni v sposobnosti, da dovolimo resnici prodreti v našo resničnost, s tem pa izgubimo potrebo po begu od nje.

Sramežljivost in pasivnost sta prijetni, vendar s seboj nujno prinašata poraz in šibkost. Pogum je boleč, vendar le s pogumom pride zmaga in olajšanje. Naša izbira je.