Bihać ni bil rešen, Bihać se je rešil: Tudi Owen je zapisal, nafta iz Splita je šla za napade na Peti korpus!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Ko Andrej Plenković, hrvaški premier, izjavi, da je operacija „Oluja“ preprečila novo tragedijo v Bosni in Hercegovini, potem se mora postaviti proti-vprašanje, ali je Bihać rešil „Oluja“ – ali je Bihać dejansko bil ščit več let, ki je izčrpljeval srbske sile in s tem olajšal pot „Oluje“?

Prav na to, bistveno pomembno dejstvo opozarja novinar Sead Omeragić, eden redkih, ki si upa javno demistificirati narative, ki se že leta reciklirajo kot „uradne resnice“. Njegova teza je jasna: „Bihaška krajina je bila tista, ki je krvavela, nudila odpor in držala pod pritiskom ogromne srbske sile, medtem ko je Hrvaška v istem času v najmanjšem primeru taktizirala, pogosto pa tudi trgovala.“

„Celo vojno so se Srbi izčrpavali z napadi na Bihaško krajino. Včasih so beležili strašanske izgube, doživljali resne poraze od Petega korpusa Armije RBiH,“ pravi Omeragić za Patrijo in spominja, da je Peti korpus celo prodiral 40 kilometrov v globino ozemlja SAO Krajine, obvladoval velik prostor, zajel ogromne količine orožja – in vse to medtem, ko se je mednarodna skupnost ukvarjala z zemljevidi in „nevtralnimi“ poročili.

A nato pride ključna točka razkritja: medtem ko se je vodil narativ o ogroženosti Bihaća in o tem, kako je bila „Oluja“ odločilna za njegovo rešitev, so skozi Hrvaško prihajale cisterne goriva za bosanske Srbe. Ne trditve, ampak dejstva, zabeležena celo v zapisih mirovnega pogajalca Davida Owena.

„V začetku leta 1995 je do vojske bosanskih Srbov prispela nafta iz Splita in Zadra, skozi krajiški koridor, ob sočutju Hrvatov,“ poudarja Omeragić.
In vse to samo štiri mesece pred „Olujom“.

Torej, komu je bila „Oluja“ dejansko namenjena? In koga je Hrvaška dejansko reševala?

„Udeleženec pogajanj v Daytonu, dr. Ivo Komšić, je nekoč odprto dejal, da so mesta Grahovo, Glamoč in Drvar – ki so bili prikazani kot vojaški trofeji HVO-ja poleti 1995. – dejansko predani v dogovoru. Predani kot politični ustopek, morda kot kompenzacija za predhodno izgubljena ozemlja, kot je bosanska Posavina, ki jo je po številnih virih Tuđman brez velike dileme „podaril“ Miloševiću,“ poudarja Omeragić.

Prav ta mesta, komaj formalno osvobojena pred „Olujom“, so ustvarila tamponsko cono proti Bihaću in pripravila oder za vojaško intervencijo, ki se danes poveličuje kot „rešitev“.

Morda bi bil Bihać tudi rešen, ne da ni bilo Petega korpusa, ampak da ni bilo njihove izčrpanosti na drugih frontah. Kajti, medtem ko se je Bihać branil, sta Zagreb in Beograd trgovala, mednarodna skupnost pa je ustvarjala ravnovesje med „obema stranema“, ki nikoli nista bili resnično enakopravni.

Morda je čas, da se zgodovina piše z dejstvi, ne s političnimi potrebami. Dejstva jasno govorijo: Bihać ni bil rešen, Bihać se je rešil.