Bihać ni v Brezrokavnikih ni mogel biti kot Srebrenica: Peti korpus je zlomil vse srbske ofenzive

Hrvaška je pretekli vikend proslavila 22. obletnico akcije Oluja, s katero je v začetku avgusta 1995. osvobojen velik del hrvaškega ozemlja, ki so ga imele v rokah enote nekdanje SAO Krajine.

Tisti avgust 1995. je vzporedno z akcijo Oluja, na drugi strani meje, 5. korpus ARBiH osvobodil Bihać in okoliške kraje ter iz popolne obkolitve po treh letih in pol okupacije. Naslednja dva meseca bo Peti korpus krenil v neustavljivo ofenzivo na jugovzhod Bosne in Hercegovine ter z združenimi enotami ARBiH osvobodil več mest in ogromen del države BiH. 

Hrvaški državni vrh teh dni, veliko bolj kot pretekla leta, poudarja zgodbo o hrvaških zaslugah pri osvoboditvi Bihaća in domnevnem preprečevanju, da bi Bihać postal nova Srebrenica.

Gotovo je eden glavnih razlogov, da konec leta v Haagu pričakujejo pravnomočno sodbo hercegbosanski šestorki za »združeni zločinski podvig« in vse kaže, da bo pravnomočna sodba enaka prvostopenjski. 

Premier Hrvaške Andrej Plenković in Miroslav Tuđman sta dala skoraj identično izjavo: »Oluja je preprečila, da bi Bihać postal nova Srebrenica.« 

Ni čudno za hrvaškega premierja Plenkovića, ki je praktično celo vojno preživel v evropskih prestolnicah in prijetnih mestih, kot je Bruselj. Toda Miroslav Tuđman je seznanjen z vsem, a vseeno trdi, da je »klic ljudstva Bihaća« odločil, da so »pomagali«. Po treh letih in pol krvavega obleganja bihaške Krajine, v katerih se je Armija RBiH branila in izvajala ofenzivne akcije, danes iz Hrvaške prihajajo vojaška sočutja in lekcije.

Po stalnih bojih spomladi in poleti 1994. je Peti korpus potisnil Vojsko RS 250 kvadratnih kilometrov na vzhod, nato premagal in zajel skoraj vse enote Fikreta Abdića. Srbi so sprožili dve močni operaciji »Štit« in »Pauk«. Po krvavih in težkih bojih ti operaciji nista prinesli posebnih premikov v korist srbske vojske. Videlo se je, da kninski Srbi in tisti iz RS, s pomočjo enot iz Srbije, ne morejo nič Bihaću in da so vojaško skorajda zlomljeni. Miroslav Tuđman ve, da se je operacija HV in HVO v zaledju Knina začela po zlomu vseh srbskih ofenziv na Bihać. Stalni spopadi Petega korpusa z enotami VRS, Vojske RSK in številnimi enotami iz Srbije z več kot devet tisoč mrtvimi na obeh straneh, govorijo, kdo je osvobodil Bihać in zlomil moč enot RSK in Mladićevih enot.  

Nekaj skupnega je med Miloševićem in Tuđmanom pri obravnavi Bihaća, zato je vprašanje, kako je bil Fikret Abdić hkrati srbski in hrvaški poslušnik. In kako so bile njegove enote vedno del sil, ki so napadale Bihać in Peti korpus? Lahko bi rekli, da je bil Abdić bolj hrvaški kot srbski igralec. Javnost v BiH je to izvedela iz Tuđmanovih transkriptov. 

Tuđman na sestanku z generalom Jankom Bobetkom 22. novembra 1993. potrjuje svoj odnos z Abdićem: »Imamo s Abdićem sporazum, da, če pride do razhoda, oziroma ko pride do razhoda, da bo ta zahodna Bosna sestavni del Hrvaške.«

Koliko je bila očitna srbsko-hrvaška sodelovanje proti ljudem bihaške Krajine, potrjujejo tudi podpisi »Skupne izjave Abdića z Bobanom 21. oktobra, ob prisotnosti Tuđmana in »Deklaracije« s Karadžićem ob prisotnosti Miloševića, naslednji dan 22. oktobra 1993. leta.«       

V tem kontekstu je, na žalost, tudi tragedija Srebrenice? Do zločina genocida v Srebrenici je prišlo postopoma, groza pa se je začela odvijati spomladi davnega leta 1993. Takrat se je začela velika ofenziva Mladićeve vojske in enot iz Srbije, tako da je ogromno prosto ozemlje zoženo na majhno enklavo, ki jo bo nato mednarodna skupnost predala v zaščito silam ZN? Enote Armije RBiH so ostale brez streliva in ustreznega orožja. Medtem ko je padala okolica Srebrenice in se je ljudstvo umikalo v mesto, je ogromen konvoj s 25 tovornjaki orožja za Armijo RBiH čakal v Grudah od konca februarja, nato pa še mesec dni, medtem ko so v Srebrenici nekatere enote ostale skoraj brez streliva. 

V Tuzli so zaman čakali ta konvoj iz Grud, da bi lahko pomagali Podrinju. Takrat predsednik Alija Izetbegović odide v Zagreb in prosi Tuđmana, naj ta konvoj spusti. V Tuđmanovih transkriptih je zabeležen tudi ta sestanek. Izetbegović prosi za pomoč, s hrvaške strani pa kot povračilo zahtevajo dislokacijo tovarne streliva Igman iz Konjica na Hrvaško. Takrat se za besedo javi Gojko Šušak, takratni hrvaški obrambni minister: »Alija, tukaj v Zagrebu sedi pet letal blaga (orožja op.a.) in tri so na poti, domnevno. Dokler se popolnoma ne reši (dislokacija »Igmana«), ti naboja poslati ne bom.« 

Naboj ni niti vstopil za Armijo RBiH, konvoj v Grudah za Armijo RBiH pa je izginil, kot da bi se »pogreznil v zemljo«.  

Ameriški diplomati so opazili, da Hrvaška vzame 50 odstotkov pošiljk orožja za Armijo RBiH, nato pa hercegovski Hrvati vzamejo svoje in na koncu ostanejo drobtinice za vladne sile.« 

Oddelek za finance HVO-ja je 29. januarja 1993. odredil ustavitev vseh pošiljk orožja za Armijo RBiH. Tilman Cilh, nemški humanitarec, je opozarjal na »hrvaški embargo« na orožje proti BiH, čeprav je bilo šokantno, da je ta embargo veljal tudi za Republiko Hrvaško. To v celoti pojasnjuje odnos Franje Tuđmana do BiH.    

V času najhujših srbskih ofenziv na Krajino, so v Bihać prihajale drobtinice, večinoma iz Zenice, s tveganim helikopterskim transportom. Bihać je morda moral biti Srebrenica, vendar so se nečija pričakovanja izjalovila, zahvaljujoč herojskemu narodu Krajine. 

Kakšne so bile namere Hrvaške v BiH, govorijo tudi številni dokumenti tujih diplomatov v BiH. Vojska Republike Srbske je bila v tistem trenutku v popolnem razsulu, tako da sta ARBiH in HV praktično bili pred vrati Banja Luke, vendar je bila akcija ustavljena pod pritiskom mednarodnih sil izključno iz razloga, ker je bilo ocenjeno, da obstaja realna nevarnost, da se vojska Hrvaške ne bo hotela umakniti iz Banja Luke in tega dela BiH po osvoboditvi in prepustiti oblast legitimnim vojaškim in civilnim oblastem Republike BiH.

Ko gre za osvoboditev Bihaća in Krajine iz popolne obkolitve, ne smemo zanemariti pomembne vloge, ki jo je odigrala HV, vendar si nihče ne sme in nima pravice privoščiti, da se Hrvaška kiti z vsemi zaslugami za osvoboditev Bihaća, medtem ko se vloga ARBiH popolnoma zanemarja.

Bihać je bil, na žalost, deloma žrtev tudi politike, ki se mu danes predstavlja kot rešiteljica.