BiH je dokaz da EU (ni)je zaslužila Nobelovo nagrado za mir

Piše: Ernad Metaj

---

EU bi, kot piše angleški Guardian, morala umakniti Inzkov zakon o prepovedi zanikanja genocida in vseh zločinov v BiH. Takšna EU ne zasluži Nobelove nagrade za mir, ki jo je prejela leta 2012. Ne zasluži, ker s svojimi potezami praktično nagrajuje tiste, ki v BiH vodijo separatistično politiko, s čimer se dokazuje teza, da v mednarodni skupnosti obstajajo močne sile, ki si želijo, da bi BiH izginila, kar bi ji dalo videz neizbežnosti. Evropa ve, da razpad zagovarjajo tisti, ki so zagrešili genocid v krvavih balkanskih vojnah, ki jih "stara dama" ni znala ali ni hotela zajeziti.

In spet EU na primeru BiH in Zahodnega Balkana pada kot "borec za mir". Po 25 letih njenega posredovanja je BiH bliž vojni kot izpolnjevanju pogojev za članstvo v EU. V BiH je EU 25 let gazila lastna načela, spregledovala kršitve človekovih pravic kljub mednarodnim sodbam, ki so opozarjale na diskriminacijo državljanov v naši državi. Namesto da bi združvala ljudi, čemur med drugim prejme Nobelovo nagrado za mir, jih je EU v BiH ločevala. EU je po prejemu nagrade zaprla svoja vrata za države Zahodnega Balkana, s čimer je dala na moč dezintegracijskim politikam.

S svojo politiko širitve je EU dala argument tudi desničarskim voditeljem pri kritiki njenega delovanja, pa tudi alibi za destruktivno vlogo, ki nevarno spominja na širjenje in krepitev fašistične ideologije. Tako je bila Madžarska ena glavnih zagovornic integracije balkanskih držav v EU, zdaj pa je glavni zaveznik tistih, ki predstavljajo najresnejšo grožnjo miru po 25 letih. Jasno je, da so Madžarji gledali svoj interes, saj bi z integracijo Zahodnega Balkana v EU pridobili nove zaveznike, ki jih zdaj uporabljajo, da bi pokazali moč, ki resno ogroža tudi samo prihodnost EU.

Kakšen mirotvorec je EU, bi lahko pokazala tudi kriza v Ukrajini. Tam EU prosi ZDA, NATO in Rusijo, naj je ne izključujejo iz pogajanj, ki lahko v veliki meri določijo tudi njeno prihodnost. To kaže, da EU v resnih svetovnih krizah ni velik igralec in da nima ključnega vpliva na mirovne procese. EU je razdeljena tudi glede migrantske krize, na njenih mejah, zlasti na Hrvaškem, pa se grobo kršijo človekove pravice. Veliki mirotvorec daje velik denar Turčiji, da ji ščiti meje, tako da preprečuje nekontroliran in masoven prihod migrantov v EU.

Vse to nas spet vrača v leto 2012, ko je bilo odprto zahtevano, da se Nobelova nagrada ne podeli EU. To je zahteval Mednarodni biro za mir, ki je sam dobitnik Nobelove nagrade za mir. "Jasno je, da Evropska unija ni eden izmed 'prvakov miru', kot si je Alfred Nobel zamislil in opisal v svoji oporoki," je navedeno v odprtem pismu in spominja, da je švedski industrialec, ki je umrl leta 1896, v oporoki ocenil, da je treba nagrado podeliti "tistim, ki so najvičje in najbolje vplivali na združevanje in približevanje ljudi, ter na ukinitev ali zmanjšanje orožja."

Z nagrado za EU so bili presenečeni tudi nekateri evropski poslanci. Nekaterim se je to zdelo kot prvoaprilska šala, čeprav ne spregledajo, da je Evropska unija večinoma zagotovila mir na celini, ki je bila prizorišče že dveh svetovnih vojn. Kot zgodovinski prispevek se lahko šteje tudi integracija držav Srednje in Vzhodne Evrope po zlomu socializma in izboljšanje človekovih pravic, ki je s tem nastopilo v večini držav, ki so pristopile k Uniji.

Večina jih je menila, da je Nobelova nagrada za mir pravzaprav spodbuda za prihodnost, da se EU več posveti izgradnji miru. Danes kritike nasprotnikov podelitve nagrade zvenijo več kot razumno. Evropa na primeru BiH kaže, da brez ZDA ne more biti dejavnik stabilnosti. S sličnim je tudi Kosovo. Le devet let po nagradi je sama EU bliž lastnemu razpadu kot vlogi policista, ki lahko čuva mir. Velika Britanija je izstopila iz EU, desničarska gibanja na Madžarskem, Poljskem, v Sloveniji in na Hrvaškem pa so vse bolj oporiče fašizma kot spoštovanja človekovih pravic.