BiH bo izginila, če bodo Bošnjaki še naprej zahtevali, da jih branijo tujci!

(Patria) - Sedemnajst let neprekinjeno, od leta 2006, je Milorad Dodik na oblasti. Takoj ko je tistega leta prevzel oblast od SDS-a, se je na vrhu njegove agende znašla preiskava tujcev, sodnikov in tožilcev iz pravosodja Bosne in Hercegovine, ki traja do danes.

Skoraj bi lahko rekli, da je najvidnejša značilnost Dodikove sedemnajstletne vladavine njegovo permanentno zatezanje s tujci preko hrbta države, ki ga spremljajo obupni, neinovativni in bedni pozivi predstavnikov bošnjaške politične elite tujcem, naj ustavijo Dodika v napadih na državo.

Izkušnje neizogibno vodijo k sklepu, ki priča o tem, da, če so bošnjaški politični predstavniki večkrat pozivali tujce, naj ustavijo Milorada Dodika v katerem od njegovih številnih pohodov na državo in ustavni red, toliko bolj so tujci na koncu pred Dodikom izstopili s koncesijami, začenši s koncesijami, ki jih je v imenu Bosne in Hercegovine in njenega pravosodja nekoč storila Catherine Ashton, do zadnjih koncesij predstavnikov mednarodne skupnosti.

Kako je mogoče, da se tujci tako pogosto pojavljajo v vlogi tistih, ki Dodiku dajejo koncesije v zameno za njegovo umirjanje, v zameno za sprostitev, deeskalacijo in podobno?

Možno je, ker so bošnjaški politični predstavniki, zaradi pomanjkanja odgovornosti in poguma, suverenost in politično voljo za obrambo države pred napadi, delegirali na tujce.

Potem je precej logično, da ko isti ti tujci ustrežejo Dodiku, bošnjaški politični predstavniki nimajo pravice do utemeljenega ugovora, ker so se sami dali v tuje roke. V končni fazi ta ugovor ne samo, da nima smisla, ampak je, ko se pojavi, tudi obeležje hudobnosti skupine ljudi, ki tudi po genocidu lastno ljudstvo izročajo v roke "Združenih narodov", ki naj bi ga zaščitile pred "četniki".

In iz zadnje epizode zatezanja med Dodikom in tujci, in sicer preko hrbta Bosne in Hercegovine, je jasno, da so tujci pomagali Dodiku, da ponovno oslabi državo, in sicer za privid stabilizacije splošnih političnih razmer.

Vendar pa ne gre pričakovati, da bo to spremenilo stališče bošnjaških političnih predstavnikov do vloge tujcev v Bosni in Hercegovini. Spet bodo ob naslednji krizi klicali tujce, naj ustavijo Dodika, tujci pa bodo znova Dodiku namenili kakšno koncesijo.

Če mu je zdaj uspelo od tujcev dobiti zeleno luč za legalizacijo suspenza ustave na polovici države, če je zdaj izostala kakršnakoli reakcija tujcev na Dodikovo razveljavitev Schmidtovih odločb, ki v RS sploh niso več funkcionalne, bo naslednjič Dodik od tujcev dobil nekaj veliko pomembnejšega.

Odgovornosti za to ne bodo nosili tujci, ampak bošnjaška politična elita, ki ni zmožna organizirati nikakršnega samostojnega političnega odpora temu, ampak se vedno zanaša na tujce, in skoraj vedno in po pravilu, je Dodik tisti, ki to zanašanje na tujce pretvori v korist RS.

Dodik bo še naprej navidezno obračunaval s tujci, ker se mu to zelo izplača, bošnjaški politični predstavniki pa bodo še naprej po najvišji ceni od tujcev (ki naj bi naj ustavili Dodika) kupovali mir.

V tem bošnjaškem kupovanju miru se izgublja tisto, kar je interes države. Bošnjaški politični predstavniki bodo za mir dali vse, in ne bodo dobili nič, razen Dodikovega posmeha, prezirovega in nespoštljivega odnosa tujcev, ker ne posedujejo nikakršne zavesti o samostojnem odporu.

Dokler bo tako, se stvari za Bosno in Hercegovino ne morejo premakniti v dobro smer, oziroma dokler bodo bošnjaški politični predstavniki pričakovali, da jim tujci branijo državo, ali da se na kakršenkoli način zavzemajo zanjo.

Tujcem Bosna in Hercegovina ni v interesu, ampak politična stabilnost regije za vsako ceno, pa čeprav bi to pomenilo, da Bosne in Hercegovine ni. Če bodo bošnjaški politični predstavniki nadaljevali s takšno politiko, bo Bosna in Hercegovina še naprej neustavljivo drvela v nastanek.

(M.T)