Bosanska politika: Polovica mandata v sodišču, polovica iz sodišča

Na vprašanje novinarjev Bakiru Izetbegoviću, ali bi primer Bakira Dautbašića, kandidata za ministra za promet in komunikacije BiH, lahko vplival na imenovanja v Svetu ministrov, je vodja SDA dejal, da obstaja nekaj, čemur pravimo domneva nedolžnosti. Z drugimi besedami: nihče ni kriv, dokler se ne dokaže. Trdeč, da je Dautbašić opravil preverjanja, Izetbegović pravi:   

-  Dautbašić je lahko imenovan kot tudi drugi kandidat za namestnika ministra za obrambo. Ne bi zdaj ugibal ali špekuliral, kaj se bo pokazalo skozi delo tožilstva, vendar imenovanja je mogoče opraviti.

Ne gre po nobeni zakonski proceduri, da človek, ki ga sumijo vplivanja na priče, zoper katerega je odrejen pripor, kandidira za ministrsko pozicijo. Do zdaj je praksa bila, da nihče ne more opravljati funkcije v primeru, da je osumljen ali se vodi postopek zoper njega. Naši politični voditelji gredo še dlje: njihovi kandidati so lahko imenovani, če se vodi preiskava zoper njih ali se celo nahajajo v priporu.

Vodnik skozi politične izjave

Izetbegović bi moral vedeti, da domneva nedolžnosti velja samo za navadne ljudi, toda za javno osebnost in nekoga, ki želi opravljati ministrsko funkcijo, je tehtnica veliko bolj občutljiva. Tam se gleda tudi morala politične osebnosti in ves njegov dosedanji ugled. Gleda se vse tisto, česar navadnim ljudem sicer ne gledajo.

Politiki nas redno šokirajo s svojimi stališči. Razmišljam, da bi nam moral vodnik skozi njihove izjave, ko vidim, da Bakir Izetbegović zahteva, da minister za promet in komunikacije ene države pride na položaj neposredno iz zapora.

Toda, navajeni smo na njihove izpade. Njihova oblast je neločljiva od sumov in sodnih pregonov. Malo je v političnih vrhovih likov, ki ne jahajo na funkciji vzporedno s pravosodjem, kjer postanejo redne stranke. Njihovo sodno preganjanje deluje kot narodna noša, običajni nacionalni folklor.   

Ne potrebujejo odgovornosti med imenovanji, ker je nimajo niti pri opravljanju funkcije. Odgovornost pomeni tudi spoštovanje zakonov. Pokazujejo, da ne poznajo zakonov te države, zato ni jasno, ali vedo, kaj naj spoštujejo.

Narodi v Bosni in Hercegovini se že leta ukvarjajo z njihovimi svetlimi liki, kazenskimi ovadbami, vloženimi tožbami in formalnimi sodnimi procesi. Na sceni je nova zaporniška psihologija. Najboljši trenutek mandata naših voditeljev se zgodi, ko jih sodišča razglasijo za nedolžne. Kaj so naredili v času svoje oblasti? Nič, polovico mandata so hodili v sodišče, polovico pa se vračali iz sodišča.    

Na uradnem in prijateljskem obisku sodišč

Dragan Čović je bil sojen in zoper njega se vodijo še preiskovalni postopki. Tudi zoper Ivanića je bil voden postopek. Milorad Dodik misli, da je nedotakljiv, čeprav mu nad glavo visijo uničene banke, kar je najhujši finančni kriminal. Tako je tudi z mnogimi političnimi voditelji. V sodnih predalih ležijo številne tožbe.

Z predlaganjem človeka iz preiskovalnega zapora za ministra, se je morda Izetbegović zanesel na dejstvo, da je najvišja kazen političnih močnikov v BiH do zdaj znašala toliko, kolikor znaša maksimalno podaljšanje pripora. Zato bi se moral spremeniti slovar našega kazenskega prava. Politiki bi morali biti obsojeni na preiskovalni zapor, kar je dosedanja izključna sodna praksa v Bosni in Hercegovini. Za razliko od ostalega državljanstva.    

Problem je, da tudi v preiskavi ali v obrambi s prostosti živijo lagodno in udobno, nadaljujejo s pustošenjem proračunov in delajo, kar hočejo. Njihovo premoženje se množi, njihovi računi se polnijo, njihova rodbina se zaposluje z enakim intenzitetom. In vse to medtem, ko občasno obiskujejo sodišča, kot da gredo na uradne in prijateljske obiske k tožilcem in sodnikom.

Kot da jim bodo v prijateljski izmenjavi mnenj ponudili dvostransko sodelovanje. Ali v najslabšem primeru ponudili kavo, da se počutijo kot doma.