Bosansko izobraževanje med nacionalno afirmacijo in nacionalno nestrpnostjo: Šole kot ideološka bojišča!

Priredila: Doc. dr. Nerma Halilović - Kibrić

32 let po razglasitvi neodvisnosti sistem javnega izobraževanja Bosne in Hercegovine predstavlja ključno areno nevarnih teženj globoke politizacije in sovražnih praks, kot so odvračanje od vrnitve, vcepljanje sovraštva in strahu ter promocija destruktivnega nacionalizma. Fenomen »dveh šol pod eno streho« je le eden od primerov razsula, ki ima korenine že v preobrazbi iz socialistične v etnonacionalistično politično kulturo, ki je s seboj prinesla željo držav, nastalih z razpadom Jugoslavije, da okrepijo lastne nacionalne značilnosti.

Ustvarjalci izobraževalnih politik so se v tistem času bolj osredotočali na poskuse, da bi bili drugačni od drugih, kot pa na to, da bi svojim otrokom omogočili čim kakovostnejše izobraževanje.

Novonastala etnonacionalna oblast na ozemljih, ki jih je osvojila vojska Republike Srbske, si je za prvo nalogo zadala sprejetje Zakona o univerzah leta 1993, nato pa je bila ustanovljena Akademija znanosti in umetnosti Republike Srbske.

Takšen podvig je mogoče razumeti kot željo takratne oblasti, da izobraževanje uporabi kot temeljno sredstvo za uresničevanje etnonacionalnih ciljev, z oblikovanjem etnonacionalne identitete in njenega uspešnega samobivanja. Celoten izobraževalni sistem je doživel spremembe, saj so bili v uporabo dani učni načrti in programi iz Republike Srbije in Republike Hrvaške, bosanski učbeniki pa so bili zamenjani s tistimi iz Beograda in Zagreba.

Vsak sistemski pogled na izobraževanje v povojnem obdobju neizogibno postavi »zvonec« na Daytonski mirovni sporazum, katerega primarni cilj je bil poudariti premirje, pri čemer je Bosno in Hercegovino pustil v »zamrznjenem konfliktu«, kjer vprašanja, ki so povzročila konflikt, niso bila obravnavana.

Že od samega začetka je Daytonski mirovni sporazum ustvaril decentraliziran, asimetričen in defekten sistem upravljanja v izobraževanju, ki je popolnoma zanemaril enotnost izobraževalne politike, skupne cilje v izobraževanju, skupne vrednote, pozitivna in domoljubna čustva do domovine. Večplastna vladna struktura s 14 različnimi ministrstvi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, v državi z manj kot 3 milijoni prebivalcev in manj kot 400.000 učenci, predstavlja svetovni primer nesmisla.

Nedvomno je, da izobraževanje v družbah po vojni, ki temelji na etničnih delitvah, predstavlja zelo velik izziv. Šole v takšnih družbah predstavljajo ideološka bojišča, kjer se bodo še naprej iskale »pravice« in izpodbijale »napake« iz vojne ter potekale dolge javne razprave o jeziku poučevanja in izbiri kurikuluma. Kot skrajna posledica se namesto nacionalne afirmacije dobi nacionalna nestrpnost in razkol, ki v prihodnosti teži k nadaljnjemu poglabljanju.

Politike, ki jim je v interesu, da je diskriminacija del izobraževanja v BiH, so močnejše tudi od sodnih odločb, kar dokazuje dejstvo, da tudi po pravnomočni sodbi Vrhovnega sodišča Federacije BiH »dve šoli pod eno streho« kot eden najbolj razširjenih in medijsko najbolj izpostavljenih problemov še vedno obstajata, in to na 25 lokacijah. Šole delujejo po treh različnih nacionalnih načrtih in programih, kjer vsak dogodke z začetka 90. let predstavlja tako, kot želi. Postavlja se vprašanje, kdo ima največ koristi od tega, da se otroke že od malih nog uči, da so njihove razlike veliko večje in globlje od podobnosti?

Etnična kristalizacija in determinizem ostajata osnovni določnici bosanskohercegovskega izobraževalnega sistema, kar ima za posledico, da bodo mladi v določenih delih Bosne in Hercegovine enega najpomembnejših datumov v novejši zgodovini doživeli kot napad na lastno eksistenco, pri čemer ignorirajo dejstvo, da je Bosna in Hercegovina naša edina domovina in da nimamo druge, niti boljše niti lepše.

*Besedilo je del predavanja doc. dr. Halilović-Kibrić s konference »1. marec – Dan neodvisnosti Bosne in Hercegovine – izzivi in perspektive«, ki je potekala na Fakulteti za kriminalistiko, kriminologijo in varnostne študije Univerze v Sarajevu